Page 120 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 120
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
na univerzah in diplomacije (predvsem cerkvene), znatno manj pa dežel
ne uprave. Ker je humanistično izobrazbo povezoval z avtentično vnemo
za evangelij in z vero, ki da naj se po njegovem kaže v vsakdanjem pobož
nem krščanskem življenju (Říčan 1951, 49), izbrušeni humanistični slog pa
z retorično zmožnostjo in s prodornostjo reformiranega teologa ter bibli
cista, je tako poosebljal tisto, kar češki brati do njega ali sploh niso niti po
skušali, ker so verskemu zanosu dajali prednost pred izobrazbo, ali pa so
zmogli le posamezniki, in še ti le z znatnim naporom in težavo – uravnove
siti fides ter intellectus pod isto streho ter ju spraviti med seboj. Zadržanje
ključnih škofov je bilo namreč zastran duhovniške izobrazbe bolj ali manj
odklonilno (Lukáš Pražský), kar je po stiku s češkimi brati takoj opazil
tudi Martin Luther, ali pa indiferentno, npr. pri škofu Janu Augusti, ki svo
jih komolcev ni kaj prida obrusil na šolskih klopeh in je lastno razmišlja
nje naslanjal predvsem na »zdravo pamet« in izkušnje, ki si jih je pridobil
kot obrtnik – klobučar.
Blahoslav se je kot krščanski humanist torej občutno razlikoval od svo
jih predhodnikov med češkimi brati. Želel je, da bi se vera v Odrešenika in
pobožnost harmonično družili z najbolj izbrano izobrazbo, kot jo je tedan
ja doba mogla dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v
ospredje stavil samozavestnega individua, ki se harmonično prepleta z uče-
nim kristjanom; tak človek da ima nalogo, da svoj razum in zmožnosti ves
čas zavestno vednostno uri in izpopolnjuje z učenjem ter plemeniti z znan
jem. In je tako zmožen učinkovitega dialoga tudi z izobraženimi »kriti
ki evangelija«. Kajti talente, ki jih je prejel od Vsevišnjega, da je dobil zato,
da bi jih uporabil za spoznavanje Božjih reči in za službo Božjo (Říčan 1951,
49), ne prvega ne drugega pa menda ne more biti brez najkvalitetn ejše izo
brazbe, kot jo (po)svet(no) v nekem trenutku premore.
Misliti je, da je Blahoslav glede na lastni peregrinatio academica
zastran tega dela svojega idearija komaj mogel zaobiti »visoko pesem« no
voveškega individualizma, sugestivni humanistični »oratio elegantissima«
Giovannija Pica. V njej je namreč grof z Mirandole zapisal nekaj, kar ni
bilo nujno v opreki ne z dogmo rimske in ne z novimi duhovnimi spregledi
reformirane cerkve in je tedanjim humanistom zvenelo skoraj kot enajsta
Božja zapoved, je pa bilo po začetku tiska, interneta tedanje dobe, perpe
tuirano znova in znova, pravzaprav vedno, ko je bil Oratio de hominis digi-
nitate izdan ponovno.3 In je tako postalo bolj ali manj redno čtivo latinsko
3 Prvo izdajo celotnega Oratio je oskrbel sorodnik Giovannija Pica, Gian Franceso
Pico (1496). Tak tekst je bil nato izdan v vsaki ediciji Opera Omnia znamenitega
120
na univerzah in diplomacije (predvsem cerkvene), znatno manj pa dežel
ne uprave. Ker je humanistično izobrazbo povezoval z avtentično vnemo
za evangelij in z vero, ki da naj se po njegovem kaže v vsakdanjem pobož
nem krščanskem življenju (Říčan 1951, 49), izbrušeni humanistični slog pa
z retorično zmožnostjo in s prodornostjo reformiranega teologa ter bibli
cista, je tako poosebljal tisto, kar češki brati do njega ali sploh niso niti po
skušali, ker so verskemu zanosu dajali prednost pred izobrazbo, ali pa so
zmogli le posamezniki, in še ti le z znatnim naporom in težavo – uravnove
siti fides ter intellectus pod isto streho ter ju spraviti med seboj. Zadržanje
ključnih škofov je bilo namreč zastran duhovniške izobrazbe bolj ali manj
odklonilno (Lukáš Pražský), kar je po stiku s češkimi brati takoj opazil
tudi Martin Luther, ali pa indiferentno, npr. pri škofu Janu Augusti, ki svo
jih komolcev ni kaj prida obrusil na šolskih klopeh in je lastno razmišlja
nje naslanjal predvsem na »zdravo pamet« in izkušnje, ki si jih je pridobil
kot obrtnik – klobučar.
Blahoslav se je kot krščanski humanist torej občutno razlikoval od svo
jih predhodnikov med češkimi brati. Želel je, da bi se vera v Odrešenika in
pobožnost harmonično družili z najbolj izbrano izobrazbo, kot jo je tedan
ja doba mogla dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v
ospredje stavil samozavestnega individua, ki se harmonično prepleta z uče-
nim kristjanom; tak človek da ima nalogo, da svoj razum in zmožnosti ves
čas zavestno vednostno uri in izpopolnjuje z učenjem ter plemeniti z znan
jem. In je tako zmožen učinkovitega dialoga tudi z izobraženimi »kriti
ki evangelija«. Kajti talente, ki jih je prejel od Vsevišnjega, da je dobil zato,
da bi jih uporabil za spoznavanje Božjih reči in za službo Božjo (Říčan 1951,
49), ne prvega ne drugega pa menda ne more biti brez najkvalitetn ejše izo
brazbe, kot jo (po)svet(no) v nekem trenutku premore.
Misliti je, da je Blahoslav glede na lastni peregrinatio academica
zastran tega dela svojega idearija komaj mogel zaobiti »visoko pesem« no
voveškega individualizma, sugestivni humanistični »oratio elegantissima«
Giovannija Pica. V njej je namreč grof z Mirandole zapisal nekaj, kar ni
bilo nujno v opreki ne z dogmo rimske in ne z novimi duhovnimi spregledi
reformirane cerkve in je tedanjim humanistom zvenelo skoraj kot enajsta
Božja zapoved, je pa bilo po začetku tiska, interneta tedanje dobe, perpe
tuirano znova in znova, pravzaprav vedno, ko je bil Oratio de hominis digi-
nitate izdan ponovno.3 In je tako postalo bolj ali manj redno čtivo latinsko
3 Prvo izdajo celotnega Oratio je oskrbel sorodnik Giovannija Pica, Gian Franceso
Pico (1496). Tak tekst je bil nato izdan v vsaki ediciji Opera Omnia znamenitega
120
