Page 119 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 119
na intelektualnem odru: jan blahoslav
kulturi. Jednota bratska je namreč ugotovila, da mora vrata med svoje člane
odpreti tudi inteligenci, meščanom in celo plemičem, kot ključnim druž
benim akterjem, če naj ne ostane nepomembna sekta in zato preganjana
skupnost. Po drugi stani pa je ta stanovsko raznolika slika pomagala če
ške brate okrepiti materialno in intelektualno, Jednota pa je prav posebno
energijo vlagala v lastno šolstvo, ki je v 16. stoletju postalo merilo dobrih šol
v Češkem kraljestvu in je tako brusilo najbolj izjemne doraščajoče talente
iz češkobratskih družin, ki so jih češki bratje šteli za »naslednjo generaci
jo« v življenju cerkve. Eden takih je bil tudi Jan Blahoslav (Škarka 1958, 151).
Blahoslav je za razliko od predhodnika in tekmeca, škofa Jana Auguste,
ki je bil otrok najprej katoliške in nato utrakvistične konvertitske družine
iz urbane Prage, prihajal iz češkobratskega zaledja s podeželja; tam je obi
skoval tudi češkobratsko šolo. Ko so njegovi učitelji prepoznali mladeni
čev talent, se je Jednota odločila, da ga pošlje na študij v tujino, da bi dobil
izobrazbo, ki mu jo tedaj niso mogle dati ne češkobratske šole ne Karlova
univerza v Pragi; slednja češke brate ni posebej mikala zaradi verske in po
litične pozicije, bila je namreč branik utrakvizma.2 Pomemben intelektual
ni prelom predstavlja zato zanj leto 1543 in študij na znameniti latinski šoli
nemškega humanista in šolnika Valentina Trotzendorfa (Friedlanda, 1490–
1556) v šlezijskem Goldbergu (Aureus Mons, Aurum, danes Złotoryja).
Trotzendorf je slovel kot poznavalec grščine in izbrušen novolatinski hu
manist, z obzorji reformacije pa se je srečal že 1518., ko se je v Wittenbergu
pod Luthrovim in Melanchthonovim vodstvom posvetil teologiji ter se pri
Matthäusu Hadrianu naučil hebrejščine. Med drugim je bil tudi med štu
denti, ki so Luthra poleti 1519 spremili na leipziško disputacijo z Andreasom
Karlstadtom in Johannom Maierjem von Eckom, sicer pa je bil njegov vzor
nik Melanchthon (Meister 1894, 661).
Jan Blahoslav se je tako pri Trotzendorfu oblikoval v smeri, ki je bila
za češkobratske duhovnike dotlej komaj predstavljiva: njegovo delovanje
je namreč temeljilo na humanistični izobrazbi v latinskem jeziku, ki je bil
tedaj temeljni komunikacijski kod učene kulture, zlasti znanosti, šolstva
2 Karlova univerza je po 1409., z odhodom treh univerzitetnih narodov (na
tio Polonorum, natio Saxonum, natio Bavororum) zaradi Kutnogorskega dekre-
ta Václava IV. (1408) – z njim je češki kralj radikalno spremenil upravno podobo
Karlove univerze, kot jo je določil ustanovitelj, cesar Karel IV. (en »univerzitetni na
rod« – en glas; po Kutnogorskem dekretu: češki »univerzitetni« narod trije glasovi –
ostali »univerzitetni narodi« en sam glas) –, iz kontinentalne nazadovala v zgolj regi
onalno zamejeno univerzo v težavah. Svojo nekdanjo univerzalnost in kvaliteto si je
začela povračati šele v 16. stoletju s prihodom humanistov nanjo. Več glej v: Winter
1897, 7–18; Svatoš 2005.
119
kulturi. Jednota bratska je namreč ugotovila, da mora vrata med svoje člane
odpreti tudi inteligenci, meščanom in celo plemičem, kot ključnim druž
benim akterjem, če naj ne ostane nepomembna sekta in zato preganjana
skupnost. Po drugi stani pa je ta stanovsko raznolika slika pomagala če
ške brate okrepiti materialno in intelektualno, Jednota pa je prav posebno
energijo vlagala v lastno šolstvo, ki je v 16. stoletju postalo merilo dobrih šol
v Češkem kraljestvu in je tako brusilo najbolj izjemne doraščajoče talente
iz češkobratskih družin, ki so jih češki bratje šteli za »naslednjo generaci
jo« v življenju cerkve. Eden takih je bil tudi Jan Blahoslav (Škarka 1958, 151).
Blahoslav je za razliko od predhodnika in tekmeca, škofa Jana Auguste,
ki je bil otrok najprej katoliške in nato utrakvistične konvertitske družine
iz urbane Prage, prihajal iz češkobratskega zaledja s podeželja; tam je obi
skoval tudi češkobratsko šolo. Ko so njegovi učitelji prepoznali mladeni
čev talent, se je Jednota odločila, da ga pošlje na študij v tujino, da bi dobil
izobrazbo, ki mu jo tedaj niso mogle dati ne češkobratske šole ne Karlova
univerza v Pragi; slednja češke brate ni posebej mikala zaradi verske in po
litične pozicije, bila je namreč branik utrakvizma.2 Pomemben intelektual
ni prelom predstavlja zato zanj leto 1543 in študij na znameniti latinski šoli
nemškega humanista in šolnika Valentina Trotzendorfa (Friedlanda, 1490–
1556) v šlezijskem Goldbergu (Aureus Mons, Aurum, danes Złotoryja).
Trotzendorf je slovel kot poznavalec grščine in izbrušen novolatinski hu
manist, z obzorji reformacije pa se je srečal že 1518., ko se je v Wittenbergu
pod Luthrovim in Melanchthonovim vodstvom posvetil teologiji ter se pri
Matthäusu Hadrianu naučil hebrejščine. Med drugim je bil tudi med štu
denti, ki so Luthra poleti 1519 spremili na leipziško disputacijo z Andreasom
Karlstadtom in Johannom Maierjem von Eckom, sicer pa je bil njegov vzor
nik Melanchthon (Meister 1894, 661).
Jan Blahoslav se je tako pri Trotzendorfu oblikoval v smeri, ki je bila
za češkobratske duhovnike dotlej komaj predstavljiva: njegovo delovanje
je namreč temeljilo na humanistični izobrazbi v latinskem jeziku, ki je bil
tedaj temeljni komunikacijski kod učene kulture, zlasti znanosti, šolstva
2 Karlova univerza je po 1409., z odhodom treh univerzitetnih narodov (na
tio Polonorum, natio Saxonum, natio Bavororum) zaradi Kutnogorskega dekre-
ta Václava IV. (1408) – z njim je češki kralj radikalno spremenil upravno podobo
Karlove univerze, kot jo je določil ustanovitelj, cesar Karel IV. (en »univerzitetni na
rod« – en glas; po Kutnogorskem dekretu: češki »univerzitetni« narod trije glasovi –
ostali »univerzitetni narodi« en sam glas) –, iz kontinentalne nazadovala v zgolj regi
onalno zamejeno univerzo v težavah. Svojo nekdanjo univerzalnost in kvaliteto si je
začela povračati šele v 16. stoletju s prihodom humanistov nanjo. Več glej v: Winter
1897, 7–18; Svatoš 2005.
119
