Page 117 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 117
Na intelektualnem odru: Jan Blahoslav
Morkovice – Slížany so »mesto brez posebnosti«, majhen kraj pri Kroměřížu
na jugovzhodnem Moravskem. Na prvi pogled po ničemer izstopajoč: šteje
nič več kot 3000 duš. Toda ima pomenljivo zgodovino. Nanjo spominja tudi
toponim poljske poti, ki se še vedno imenuje Bratrská oziroma (Češko)-
bratska. Slížany so bili namreč v 16. stoletju eno od središč češkobratske
cerkve, celo bivališče češkobratskih škofov, prav tam pa je šestindvajsete
ga avgusta 1557 potekala tudi sinoda čeških bratov. Na njej je bil za novega
škofa izvoljen Jan Blahoslav (1523–1571; na posameznih pismih je najti tudi
njegov psevdonim Apterix, po priimku matere, Katarine Bezpěrové; njego
va druga psevdonima, po očetovem imenu, sta bila še Makarios in Blasius).
O Blahoslavu obstaja celo za češkega zgodovinarja obsežna in ne nuj
no enostavno pregledna ter obvladljiva zgodovinopisna produkcija, ki je
bila izpisana v zadnjem stoletju in pol ter temelji predvsem na virih v la
tinskem in češkem jeziku (Čejka in Šlosar 2015). Toda iz nje je mogoče raz
brati vsaj dvoje: z Blahoslavom so češki bratje dosegli enega svojih inte
lektualnih vrhov, kajti po teži besedilne produkcije in njenem ključnem
mestu v češki književnosti 16. stoletja so sodobniki mogli Blahoslava pri
merjati le z njegovim predhodnikom Lukášem Praškim, kasneje, od tole
rančnega patenta Jožefa II., 1781., pa sub specie aeternitatis zgolj z zadnjim
češkobratskim škofom Janom Amosom Komenským. Poleg tega so češki
bratje prav z Blahoslavom postali tolikšna intelektualna sila, da je bilo tre
ba z njimi računati ne le v Češkem kraljestvu, pač pa tudi za njegovimi
117
Morkovice – Slížany so »mesto brez posebnosti«, majhen kraj pri Kroměřížu
na jugovzhodnem Moravskem. Na prvi pogled po ničemer izstopajoč: šteje
nič več kot 3000 duš. Toda ima pomenljivo zgodovino. Nanjo spominja tudi
toponim poljske poti, ki se še vedno imenuje Bratrská oziroma (Češko)-
bratska. Slížany so bili namreč v 16. stoletju eno od središč češkobratske
cerkve, celo bivališče češkobratskih škofov, prav tam pa je šestindvajsete
ga avgusta 1557 potekala tudi sinoda čeških bratov. Na njej je bil za novega
škofa izvoljen Jan Blahoslav (1523–1571; na posameznih pismih je najti tudi
njegov psevdonim Apterix, po priimku matere, Katarine Bezpěrové; njego
va druga psevdonima, po očetovem imenu, sta bila še Makarios in Blasius).
O Blahoslavu obstaja celo za češkega zgodovinarja obsežna in ne nuj
no enostavno pregledna ter obvladljiva zgodovinopisna produkcija, ki je
bila izpisana v zadnjem stoletju in pol ter temelji predvsem na virih v la
tinskem in češkem jeziku (Čejka in Šlosar 2015). Toda iz nje je mogoče raz
brati vsaj dvoje: z Blahoslavom so češki bratje dosegli enega svojih inte
lektualnih vrhov, kajti po teži besedilne produkcije in njenem ključnem
mestu v češki književnosti 16. stoletja so sodobniki mogli Blahoslava pri
merjati le z njegovim predhodnikom Lukášem Praškim, kasneje, od tole
rančnega patenta Jožefa II., 1781., pa sub specie aeternitatis zgolj z zadnjim
češkobratskim škofom Janom Amosom Komenským. Poleg tega so češki
bratje prav z Blahoslavom postali tolikšna intelektualna sila, da je bilo tre
ba z njimi računati ne le v Češkem kraljestvu, pač pa tudi za njegovimi
117
