Page 251 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 251
besedna inter akcija med poukom: k ako nanjo vpliva znanje učencev
dokument, ki je otrokovim pravicam omogočil pot v nacionalne zakono-
daje in šolske sisteme ter jih spodbudil k izražanju mnenj, odrasle pa k nji-
hovemu upoštevanju. V njej je v okviru enega od štirih prednostnih pod-
ročij opredeljena tudi pravica do participacije, ki se mora odražati tudi v
šolskem vsakdanu.
V šoli naj bi bili učenci tako aktivni udeleženci vzgojno-izobraževal-
nega procesa, ki imajo možnost samostojnega in aktivnega učenja (Mit-
hans in Ivanuš Grmek, 2012; Štefanc, 2005; Blažič et al., 2003), omogočanje
za to ustreznih pogojev, pa je v rokah učiteljev (Šagud in Hajdin, 2018), saj
je resnična participacija učencev veliki meri odvisna prav od pripravljenosti
odraslih, da jim prisluhnejo in sprejmejo njihove poglede (Gril, Klemenčič
in Autor, 2009). Participacija se razume kot pravica otrok, da aktivno so-
delujejo in so vključeni v vse aktivnosti, ki se nanašajo nanje (Kovač, 2008).
Na ravni šole naj bi učenci tako imeli možnost aktivnega vključeva-
nja v oblikovanje šole kot celote, šolskega življenja in pouka (Kurth Bu-
chholz, 2011). Pri pouku koncept participacije predvideva aktivno sode-
lovanje učencev v fazi načrtovanja, izvajanja in vrednotenja šolskega dela
(Kovač, Resman in Rajkovič, 2008).
Možnost sodelovanja mora učitelj učencem omogočiti že pri načrto-
vanju učnih ciljev in aktivnosti za njihovo uresničevanje. Pomembno je,
da jim prisluhne in če je le mogoče upošteva njihove ideje (Tomić, 2002)
ter tako ustvarja pogoje za njihovo aktivno sodelovanje pri pouku (Ivanuš
Grmek et al., 2007).
V okviru obravnave učne snovi, lahko učitelj učence vključi v obliko-
vanje nalog oziroma ciljev, izbiro učnih metod, urjenje in uporabo znanja
v praksi (Adamič, 1990). K aktivnemu sodelovanju pri pouku lahko učitelj
učence spodbuja predvsem z upoštevanjem njihovih izkušenj in predznanj,
s postavljanjem vprašanj ter tako, da jih vzpodbuja k samostojnemu iska-
nju in navajanju primerov. Z vključevanjem učencev v razlago učne snovi
pa lahko sodelovanje še poglobi (Ivanuš Grmek et al., 2007).
Odnosi med učenci in učiteljem postanejo še vidnejši pri preverjanju
in ocenjevanju znanja, saj se po Kramarjevem (1990) prepričanju, ravno
na tem področju pokaže realni položaj učencev. Kovačeva (2008) opozar-
ja na to, da je prav ocenjevanje znanja področje, ki učencem povzroča naj-
več preglavic in prav zato je njihovo sodelovanje v okviru tega področja še
posebej pomembno.
Učenci naj bi tako imeli možnost dogovarjanja o vsebinah, oblikah in
kriterijih preverjanja in ocenjevanja znanja. Z učiteljem naj bi sodelovali pri
251
dokument, ki je otrokovim pravicam omogočil pot v nacionalne zakono-
daje in šolske sisteme ter jih spodbudil k izražanju mnenj, odrasle pa k nji-
hovemu upoštevanju. V njej je v okviru enega od štirih prednostnih pod-
ročij opredeljena tudi pravica do participacije, ki se mora odražati tudi v
šolskem vsakdanu.
V šoli naj bi bili učenci tako aktivni udeleženci vzgojno-izobraževal-
nega procesa, ki imajo možnost samostojnega in aktivnega učenja (Mit-
hans in Ivanuš Grmek, 2012; Štefanc, 2005; Blažič et al., 2003), omogočanje
za to ustreznih pogojev, pa je v rokah učiteljev (Šagud in Hajdin, 2018), saj
je resnična participacija učencev veliki meri odvisna prav od pripravljenosti
odraslih, da jim prisluhnejo in sprejmejo njihove poglede (Gril, Klemenčič
in Autor, 2009). Participacija se razume kot pravica otrok, da aktivno so-
delujejo in so vključeni v vse aktivnosti, ki se nanašajo nanje (Kovač, 2008).
Na ravni šole naj bi učenci tako imeli možnost aktivnega vključeva-
nja v oblikovanje šole kot celote, šolskega življenja in pouka (Kurth Bu-
chholz, 2011). Pri pouku koncept participacije predvideva aktivno sode-
lovanje učencev v fazi načrtovanja, izvajanja in vrednotenja šolskega dela
(Kovač, Resman in Rajkovič, 2008).
Možnost sodelovanja mora učitelj učencem omogočiti že pri načrto-
vanju učnih ciljev in aktivnosti za njihovo uresničevanje. Pomembno je,
da jim prisluhne in če je le mogoče upošteva njihove ideje (Tomić, 2002)
ter tako ustvarja pogoje za njihovo aktivno sodelovanje pri pouku (Ivanuš
Grmek et al., 2007).
V okviru obravnave učne snovi, lahko učitelj učence vključi v obliko-
vanje nalog oziroma ciljev, izbiro učnih metod, urjenje in uporabo znanja
v praksi (Adamič, 1990). K aktivnemu sodelovanju pri pouku lahko učitelj
učence spodbuja predvsem z upoštevanjem njihovih izkušenj in predznanj,
s postavljanjem vprašanj ter tako, da jih vzpodbuja k samostojnemu iska-
nju in navajanju primerov. Z vključevanjem učencev v razlago učne snovi
pa lahko sodelovanje še poglobi (Ivanuš Grmek et al., 2007).
Odnosi med učenci in učiteljem postanejo še vidnejši pri preverjanju
in ocenjevanju znanja, saj se po Kramarjevem (1990) prepričanju, ravno
na tem področju pokaže realni položaj učencev. Kovačeva (2008) opozar-
ja na to, da je prav ocenjevanje znanja področje, ki učencem povzroča naj-
več preglavic in prav zato je njihovo sodelovanje v okviru tega področja še
posebej pomembno.
Učenci naj bi tako imeli možnost dogovarjanja o vsebinah, oblikah in
kriterijih preverjanja in ocenjevanja znanja. Z učiteljem naj bi sodelovali pri
251
