Page 250 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 250
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
tivni vsi učenci. Najredkeje je zaznati izražanje lastnih idej s strani učencev
ter posledično malo odzivanja učiteljev na iniciativo učencev (Marentič Po-
žarnik in Plut Pregelj, 2009).
Tudi Pšundrova (1998) ugotavlja, da je v pedagoški praksi komunika-
cija najpogosteje enosmerna. Učitelj je tisti, ki v glavnem govori, učenci pa
so pretežno tiho, čeprav bi morali spraševati, misliti in govoriti, kajti kako-
vostna vzgojno-izobraževalna komunikacija mora biti dvosmerna. Učitelj
mora sprejeti in razumeti misli, vedenje in občutke učencev in temu pri-
merno reagirati. V razredu je glede na vrste komunikacije mogoče govoriti
o demokratični oz. participativni komunikaciji na eni strani in avtoritarni
oz. direktivni na drugi (Pšunder, 1998; Prgić, 2010).
Pri avtoritarnem vodenju razreda o vsem odloča učitelj sam. Komuni-
kacija je večinoma enosmerna, saj učitelji odklanjajo dialog in ne upošte-
vajo mnenj in pripomb učencev. Učenci imajo možnost sodelovanja v ko-
munikacijskem procesu le v obliki odgovorov na zastavljena vprašanja. Le
redko se pojavlja komunikacija o učni snovi med učenci samimi, saj pre-
vladuje frontalna učna oblika (Marentič Požarnik, 2016). Takšen model ko-
munikacije po mnenju Pšundrove (1998) ne sodi v sodoben vzgojno-izobra-
ževalni proces.
Pri demokratičnem vodenju razreda učitelj učence vključuje v spreje-
manje odločitev in jih spodbuja k podajanju idej in predlogov.
V razredu si prizadeva ustvariti dobre medosebne odnose, podpira
sodelovanje in kakovostno komunikacijo med učenci ter v pouk vključu-
je tudi skupinsko delo. Preko takšnega pristopa učence postopno navaja
na samostojnost in prevzemanje odgovornosti. Predpogoj za učinkovitost
takšne komunikacije je obvladovanje osnovnih socialnih spretnosti dogo-
varjanja učencev in učiteljev (Marentič Požarnik, 2016).
Empirične raziskave so dokazale, da boljše odnose z učitelji doživljajo
uspešnejši učenci (Skalar, 1990).
V raziskavi (Simonišek, 2013) pa je bilo ugotovljeno, da so učiteljevo
komunikacijo bolje kot učenci z odličnim učnim uspehom ocenili učenci s
prav dobrim, dobrim in zadostnim učnim uspehom, ki s strani učitelja za-
znavajo tudi več spodbud in pohval.
Participacija učencev
Konvencija o otrokovih pravicah (1989) predstavlja prvi pravno zavezujoč
mednarodni dokument, ki vključuje celotno paleto človekovih pravic. Je
250
tivni vsi učenci. Najredkeje je zaznati izražanje lastnih idej s strani učencev
ter posledično malo odzivanja učiteljev na iniciativo učencev (Marentič Po-
žarnik in Plut Pregelj, 2009).
Tudi Pšundrova (1998) ugotavlja, da je v pedagoški praksi komunika-
cija najpogosteje enosmerna. Učitelj je tisti, ki v glavnem govori, učenci pa
so pretežno tiho, čeprav bi morali spraševati, misliti in govoriti, kajti kako-
vostna vzgojno-izobraževalna komunikacija mora biti dvosmerna. Učitelj
mora sprejeti in razumeti misli, vedenje in občutke učencev in temu pri-
merno reagirati. V razredu je glede na vrste komunikacije mogoče govoriti
o demokratični oz. participativni komunikaciji na eni strani in avtoritarni
oz. direktivni na drugi (Pšunder, 1998; Prgić, 2010).
Pri avtoritarnem vodenju razreda o vsem odloča učitelj sam. Komuni-
kacija je večinoma enosmerna, saj učitelji odklanjajo dialog in ne upošte-
vajo mnenj in pripomb učencev. Učenci imajo možnost sodelovanja v ko-
munikacijskem procesu le v obliki odgovorov na zastavljena vprašanja. Le
redko se pojavlja komunikacija o učni snovi med učenci samimi, saj pre-
vladuje frontalna učna oblika (Marentič Požarnik, 2016). Takšen model ko-
munikacije po mnenju Pšundrove (1998) ne sodi v sodoben vzgojno-izobra-
ževalni proces.
Pri demokratičnem vodenju razreda učitelj učence vključuje v spreje-
manje odločitev in jih spodbuja k podajanju idej in predlogov.
V razredu si prizadeva ustvariti dobre medosebne odnose, podpira
sodelovanje in kakovostno komunikacijo med učenci ter v pouk vključu-
je tudi skupinsko delo. Preko takšnega pristopa učence postopno navaja
na samostojnost in prevzemanje odgovornosti. Predpogoj za učinkovitost
takšne komunikacije je obvladovanje osnovnih socialnih spretnosti dogo-
varjanja učencev in učiteljev (Marentič Požarnik, 2016).
Empirične raziskave so dokazale, da boljše odnose z učitelji doživljajo
uspešnejši učenci (Skalar, 1990).
V raziskavi (Simonišek, 2013) pa je bilo ugotovljeno, da so učiteljevo
komunikacijo bolje kot učenci z odličnim učnim uspehom ocenili učenci s
prav dobrim, dobrim in zadostnim učnim uspehom, ki s strani učitelja za-
znavajo tudi več spodbud in pohval.
Participacija učencev
Konvencija o otrokovih pravicah (1989) predstavlja prvi pravno zavezujoč
mednarodni dokument, ki vključuje celotno paleto človekovih pravic. Je
250
