Page 223 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 223
nek aj epistemoloških zapiskov o r aziskovanju spola v eduk aciji
zadosten (čeravno ga je najlažje podati kot udarno novico, ki jo še podkre-
pimo s številkami in grafi).
Kot pravi Anita Harris, je treba velikim izjavam (kot npr.: »Dekleta
bodo zavladala svetu!«) ob bok postaviti nekoliko natančnejše preučene iz-
kušnje posameznic, saj tovrstne »ugotovitve« puščajo le malo prostora za
razmislek o vsakdanjem stresu in vsakdanjih borbah, seksizmu, ki osta-
ja del življenj (tudi uspešnih) deklet, pa tudi o kasnejših karierah (Harris v
Pomerantz in Raby, 2017: xi–xii), ki se lahko zaustavijo bolj ali manj pod vr-
hom, kot pričajo denimo akademske poti marsikatere raziskovalke, znan-
stvenice, akademske profesorice ipd.
Seveda so »dekleta na vrhu« (kamor so prispela zaradi svojih izobra-
ževalnih dosežkov/sposobnosti) že kar nekaj časa udarna fraza, »pametno
dekle« je postalo blagovna znamka in tržna niša, pa tudi seksualni stere-
otip. Tako dekle je konstruirano kot samoustvarjena zmagovalka v svetu,
kjer te odločnost in pamet lahko pripeljeta kamor koli. Poleg tega to v na-
daljevanju pomeni ali omogoči tudi zapiranje zadnjega poglavja v knjigi fe-
minizma (Harris v Pomerantz in Raby, 2017: x).3
Vse to se umešča v t. i. »postfeministično naracijo neoliberalizma«
(Braidotti, 2005: 4),4 za katero so med drugim značilni:
– postavljanje feminizma kot blagovne znamke, »feminizem«5 je
postal nekaj, kar se prodaja (nekaj, kar je v luči t. i. zvezdniškega
feminizma6 dobilo novo aktualnost),
– poudarjanje individualne vrednosti (in uspeha) posamezne
ženske, ne da bi upoštevali konkretne okoliščine oziroma sistem-
ske možnosti ali nemožnosti,
3 Kako je s feminizmom danes, je seveda obširna tema, ki se je tule dotaknem precej
površno. Če nadaljujem z zgornjo prispodobo, lahko rečem, da nas v »knjigi femi-
nizma« čaka še veliko poglavij.
4 Skupna značilnost tovrstnih naracij je, kot opozarja Rosi Braidotti, vrnitev različnih
oblik determinizma, lahko je determinizem neoliberalne ali genske vrste. Prvi brani
superiornost kapitalizma, drugi pa despotsko avtoriteto DNK-ja (Braidotti, 2005: 1).
Tule gremo lahko še malo naprej, do nevroznanstvenega obrata, v katerem, kot piše
Deboleena Roy, so možgani zamenjali gen kot biološki arbiter človekovega samospo-
znavanja (Roy, 2016: 531).
5 Feminizem je na tak način seveda razumljen zelo »razredčeno«, zato tudi narekova-
ji.
6 Tj. »feminizma«, kot ga artikulirajo predvsem anglo-ameriške zvezdnice. Na tem
mestu se ognimo premlevanju perečega vprašanja, za kakšen feminizem gre: za pra-
vi feminizem, za feminizem »lite« ali sploh ne za feminizem. Za nekaj več o tem gl.
Vendramin 2019b.
223
zadosten (čeravno ga je najlažje podati kot udarno novico, ki jo še podkre-
pimo s številkami in grafi).
Kot pravi Anita Harris, je treba velikim izjavam (kot npr.: »Dekleta
bodo zavladala svetu!«) ob bok postaviti nekoliko natančnejše preučene iz-
kušnje posameznic, saj tovrstne »ugotovitve« puščajo le malo prostora za
razmislek o vsakdanjem stresu in vsakdanjih borbah, seksizmu, ki osta-
ja del življenj (tudi uspešnih) deklet, pa tudi o kasnejših karierah (Harris v
Pomerantz in Raby, 2017: xi–xii), ki se lahko zaustavijo bolj ali manj pod vr-
hom, kot pričajo denimo akademske poti marsikatere raziskovalke, znan-
stvenice, akademske profesorice ipd.
Seveda so »dekleta na vrhu« (kamor so prispela zaradi svojih izobra-
ževalnih dosežkov/sposobnosti) že kar nekaj časa udarna fraza, »pametno
dekle« je postalo blagovna znamka in tržna niša, pa tudi seksualni stere-
otip. Tako dekle je konstruirano kot samoustvarjena zmagovalka v svetu,
kjer te odločnost in pamet lahko pripeljeta kamor koli. Poleg tega to v na-
daljevanju pomeni ali omogoči tudi zapiranje zadnjega poglavja v knjigi fe-
minizma (Harris v Pomerantz in Raby, 2017: x).3
Vse to se umešča v t. i. »postfeministično naracijo neoliberalizma«
(Braidotti, 2005: 4),4 za katero so med drugim značilni:
– postavljanje feminizma kot blagovne znamke, »feminizem«5 je
postal nekaj, kar se prodaja (nekaj, kar je v luči t. i. zvezdniškega
feminizma6 dobilo novo aktualnost),
– poudarjanje individualne vrednosti (in uspeha) posamezne
ženske, ne da bi upoštevali konkretne okoliščine oziroma sistem-
ske možnosti ali nemožnosti,
3 Kako je s feminizmom danes, je seveda obširna tema, ki se je tule dotaknem precej
površno. Če nadaljujem z zgornjo prispodobo, lahko rečem, da nas v »knjigi femi-
nizma« čaka še veliko poglavij.
4 Skupna značilnost tovrstnih naracij je, kot opozarja Rosi Braidotti, vrnitev različnih
oblik determinizma, lahko je determinizem neoliberalne ali genske vrste. Prvi brani
superiornost kapitalizma, drugi pa despotsko avtoriteto DNK-ja (Braidotti, 2005: 1).
Tule gremo lahko še malo naprej, do nevroznanstvenega obrata, v katerem, kot piše
Deboleena Roy, so možgani zamenjali gen kot biološki arbiter človekovega samospo-
znavanja (Roy, 2016: 531).
5 Feminizem je na tak način seveda razumljen zelo »razredčeno«, zato tudi narekova-
ji.
6 Tj. »feminizma«, kot ga artikulirajo predvsem anglo-ameriške zvezdnice. Na tem
mestu se ognimo premlevanju perečega vprašanja, za kakšen feminizem gre: za pra-
vi feminizem, za feminizem »lite« ali sploh ne za feminizem. Za nekaj več o tem gl.
Vendramin 2019b.
223
