Page 152 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 152
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
stavljene tudi metode gledališke pedagogike, ki smo jih opredelili širše – kot
splošne načine dela v razredu. Večina jih je vsaj terminološko že dodob-
ra uveljavljenih tudi pri nas, saj so v veliki meri identične metodam izku-
šenjskega učenja, tako npr. metoda igre vlog, simulacije, improvizacije itn.
(Kolb, 2015). Najbolj celostni pristopi gledališke pedagogike, ki so v sloven-
skem prostoru precejšnja novost, pa predstavljajo specifično kombinacijo
različnih metod in tehnik gledališke pedagogike, zajeto v dramsko struk-
turo. V skladu z angleško terminologijo ločimo dva pristopa gledališke pe-
dagogike: gledališče v izobraževanju (Theatre in Education, tudi TiE) in
dramo v izobraževanju (Drama in Education, tudi DiE) (Bolton, 1986; He-
athcote, 1967). Pri obeh je v ospredju zvrst procesne drame, ki ne nastaja za-
radi občinstva, ampak v njej aktivno sodelujejo vsi prisotni. Glavna razlika
med pristopoma je navadno v samih izvajalcih – gledališče v izobraževanju
izvajajo za to posebej usposobljeni gledališki ansambli, dramo v izobraže-
vanju pa načrtuje in izvede učitelj.
Drama v izobraževanju kot celostni učni pristop
Drama v izobraževanju (Drama in Education, DiE) sodi med uveljavljene
učne pristope v anglosaškem svetu (Bolton, 1986; Bowell in Heap, 2013; He-
athcote, 1967; McGuinn, 2014; O‘Neill, 2015; O‘Toole, 1992), pri nas pa se v
redni pouk vključuje zgolj v fragmentih (igra vlog, simulacija, improviza-
cija ipd.). V skladu s sodobnimi sociokonstruktivističnimi načeli, ki uče-
nje razlagajo kot aktivni miselni proces in spodbujajo dinamičnost učenja
(Kroflič, 1999), ter simbolno dimenzijo dramskega medija (Bolton, 1986), se
učni pristop drame v izobraževanju kaže kot primeren pri obravnavi raz-
ličnih predmetnih vsebin.
O’Toole (1992: 2) dramo v izobraževanju zelo v splošnem definira kot
“prevpraševanje elementov dramske forme v skladu s širšim kontekstom
in namenom sodelujočih.” Bowell in Heap (2013: 1) se strinjata, da gre za
»širši učni model, ki vključuje različne dramske oblike, katerih bistvo je
performativnost.« Najbolj priznano in razširjeno opredelitev, ki vključuje
tako gledališki kot pedagoški vidik, pa še vedno pripisujemo pionirki so-
dobne drame v izobraževanju, Dorothy Heathcote (v O‘Neill, 2015: 3), ki
pravi: »Dramo v izobraževanju definiram kot karkoli, kar vključuje učen-
ce v aktivni igri vlog, kjer njihovi odnosi, in ne liki sami po sebi, predsta-
vljajo bistveni element; dogajanje izvira iz sedanjega trenutka in ni vnaprej
pripravljeno /…/ ter se prilagaja zakonom dramskega medija.« Dramo v iz-
obraževanju torej sproti in v veliki meri spontano ustvarjajo vsi sodelujo-
152
stavljene tudi metode gledališke pedagogike, ki smo jih opredelili širše – kot
splošne načine dela v razredu. Večina jih je vsaj terminološko že dodob-
ra uveljavljenih tudi pri nas, saj so v veliki meri identične metodam izku-
šenjskega učenja, tako npr. metoda igre vlog, simulacije, improvizacije itn.
(Kolb, 2015). Najbolj celostni pristopi gledališke pedagogike, ki so v sloven-
skem prostoru precejšnja novost, pa predstavljajo specifično kombinacijo
različnih metod in tehnik gledališke pedagogike, zajeto v dramsko struk-
turo. V skladu z angleško terminologijo ločimo dva pristopa gledališke pe-
dagogike: gledališče v izobraževanju (Theatre in Education, tudi TiE) in
dramo v izobraževanju (Drama in Education, tudi DiE) (Bolton, 1986; He-
athcote, 1967). Pri obeh je v ospredju zvrst procesne drame, ki ne nastaja za-
radi občinstva, ampak v njej aktivno sodelujejo vsi prisotni. Glavna razlika
med pristopoma je navadno v samih izvajalcih – gledališče v izobraževanju
izvajajo za to posebej usposobljeni gledališki ansambli, dramo v izobraže-
vanju pa načrtuje in izvede učitelj.
Drama v izobraževanju kot celostni učni pristop
Drama v izobraževanju (Drama in Education, DiE) sodi med uveljavljene
učne pristope v anglosaškem svetu (Bolton, 1986; Bowell in Heap, 2013; He-
athcote, 1967; McGuinn, 2014; O‘Neill, 2015; O‘Toole, 1992), pri nas pa se v
redni pouk vključuje zgolj v fragmentih (igra vlog, simulacija, improviza-
cija ipd.). V skladu s sodobnimi sociokonstruktivističnimi načeli, ki uče-
nje razlagajo kot aktivni miselni proces in spodbujajo dinamičnost učenja
(Kroflič, 1999), ter simbolno dimenzijo dramskega medija (Bolton, 1986), se
učni pristop drame v izobraževanju kaže kot primeren pri obravnavi raz-
ličnih predmetnih vsebin.
O’Toole (1992: 2) dramo v izobraževanju zelo v splošnem definira kot
“prevpraševanje elementov dramske forme v skladu s širšim kontekstom
in namenom sodelujočih.” Bowell in Heap (2013: 1) se strinjata, da gre za
»širši učni model, ki vključuje različne dramske oblike, katerih bistvo je
performativnost.« Najbolj priznano in razširjeno opredelitev, ki vključuje
tako gledališki kot pedagoški vidik, pa še vedno pripisujemo pionirki so-
dobne drame v izobraževanju, Dorothy Heathcote (v O‘Neill, 2015: 3), ki
pravi: »Dramo v izobraževanju definiram kot karkoli, kar vključuje učen-
ce v aktivni igri vlog, kjer njihovi odnosi, in ne liki sami po sebi, predsta-
vljajo bistveni element; dogajanje izvira iz sedanjega trenutka in ni vnaprej
pripravljeno /…/ ter se prilagaja zakonom dramskega medija.« Dramo v iz-
obraževanju torej sproti in v veliki meri spontano ustvarjajo vsi sodelujo-
152
