Page 150 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 150
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
družboslovnih pa vse do naravoslovnih. Ker so tovrstni pristopi pri nas
manj poznani, jih bomo podrobneje razdelali v nadaljevanju.
Gledališče kot sredstvo za doseganje vzgojno-izobraževalnih
ciljev
Četudi ne moremo trditi, da so metode in tehnike gledališke pedagogike
popolna novost v slovenskem izobraževalnem prostoru, so te največkrat
omejene na uvodno fazo šolske ure, namenjeno ogrevanju in motiviranju,
redko jim pripade osrednje mesto pri obravnavi nove učne snovi. Pogosto
se uporabljajo pri pouku tujih jezikov, kjer v skladu s sodobnimi načeli po-
učevanja tujega jezika učitelji poskušajo ustvariti fiktivne dialoške situacije
s pomočjo ene osrednjih metod gledališke pedagogike – metodo igre vlog.
Pri slovenščini, ki je znotraj našega šolskega sistema še vedno predmet, naj-
tesneje povezan z gledališčem, je v učnem načrtu (Slovenščina, 2018) za
vsako vzgojno-izobraževalno obdobje (v nadaljevanju VIO) posebej pred-
viden razdelek Gledališče, radijska igra in film (v prvem VIO je dodana še
risanka), v katerem so med drugimi izpostavljeni izobraževalni cilji s pod-
ročja gledaliških dejavnosti. Samo v prvem VIO najdemo omembo metode
igre vlog, ki je obvezen del katerekoli gledališke dejavnosti, tudi bolj pro-
cesno usmerjene, sicer pa učni načrt usmerja h gledališki produkciji in re-
cepciji (prvi in drugi vidik pri opredelitvi gledališke pedagogike).
Tako stanje je odraz zelo postopnega priznavanja tretjega vidika gle-
dališke pedagogike v pedagoški znanstveni srenji, kar se med drugim kaže
že v študijskih programih pedagoških fakultet. Z gledališčem nasploh se
študentje razrednega pouka povečini seznanijo preko izbirnih predmetov,
samo predmetnik Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani predvideva ob-
vezni predmet Ustvarjalni gib in lutka pri pouku, vendar je v primerjavi z
likovno in glasbeno umetnostjo gledališče tudi tam precej zapostavljeno.
Tako se zainteresirani študentje, učitelji in pedagoški delavci z gledališčem
kot sredstvom za poučevanje in učenje lahko seznanijo predvsem skozi ne-
formalna izobraževanja.
Kako je torej strukturiran tretji vidik gledališke pedagogike, ki se
poslužuje gledališča kot sredstva za doseganje vzgojno-izobraževalnih ci-
ljev? V skladu z obstoječo pedagoško terminologijo smo najbolj konkretno
zastavljene dejavnosti, ki jih lahko prenesemo neposredno v učilnico, po-
imenovali tehnike gledališke pedagogike. V Tabeli 14 navajamo nekaj naj-
bolj uveljavljenih tehnik v svetovnem merilu, ki si postopno utirajo pot v
slovenski prostor, vendar seznam še zdaleč ni dokončen. Ob njih so pred-
150
družboslovnih pa vse do naravoslovnih. Ker so tovrstni pristopi pri nas
manj poznani, jih bomo podrobneje razdelali v nadaljevanju.
Gledališče kot sredstvo za doseganje vzgojno-izobraževalnih
ciljev
Četudi ne moremo trditi, da so metode in tehnike gledališke pedagogike
popolna novost v slovenskem izobraževalnem prostoru, so te največkrat
omejene na uvodno fazo šolske ure, namenjeno ogrevanju in motiviranju,
redko jim pripade osrednje mesto pri obravnavi nove učne snovi. Pogosto
se uporabljajo pri pouku tujih jezikov, kjer v skladu s sodobnimi načeli po-
učevanja tujega jezika učitelji poskušajo ustvariti fiktivne dialoške situacije
s pomočjo ene osrednjih metod gledališke pedagogike – metodo igre vlog.
Pri slovenščini, ki je znotraj našega šolskega sistema še vedno predmet, naj-
tesneje povezan z gledališčem, je v učnem načrtu (Slovenščina, 2018) za
vsako vzgojno-izobraževalno obdobje (v nadaljevanju VIO) posebej pred-
viden razdelek Gledališče, radijska igra in film (v prvem VIO je dodana še
risanka), v katerem so med drugimi izpostavljeni izobraževalni cilji s pod-
ročja gledaliških dejavnosti. Samo v prvem VIO najdemo omembo metode
igre vlog, ki je obvezen del katerekoli gledališke dejavnosti, tudi bolj pro-
cesno usmerjene, sicer pa učni načrt usmerja h gledališki produkciji in re-
cepciji (prvi in drugi vidik pri opredelitvi gledališke pedagogike).
Tako stanje je odraz zelo postopnega priznavanja tretjega vidika gle-
dališke pedagogike v pedagoški znanstveni srenji, kar se med drugim kaže
že v študijskih programih pedagoških fakultet. Z gledališčem nasploh se
študentje razrednega pouka povečini seznanijo preko izbirnih predmetov,
samo predmetnik Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani predvideva ob-
vezni predmet Ustvarjalni gib in lutka pri pouku, vendar je v primerjavi z
likovno in glasbeno umetnostjo gledališče tudi tam precej zapostavljeno.
Tako se zainteresirani študentje, učitelji in pedagoški delavci z gledališčem
kot sredstvom za poučevanje in učenje lahko seznanijo predvsem skozi ne-
formalna izobraževanja.
Kako je torej strukturiran tretji vidik gledališke pedagogike, ki se
poslužuje gledališča kot sredstva za doseganje vzgojno-izobraževalnih ci-
ljev? V skladu z obstoječo pedagoško terminologijo smo najbolj konkretno
zastavljene dejavnosti, ki jih lahko prenesemo neposredno v učilnico, po-
imenovali tehnike gledališke pedagogike. V Tabeli 14 navajamo nekaj naj-
bolj uveljavljenih tehnik v svetovnem merilu, ki si postopno utirajo pot v
slovenski prostor, vendar seznam še zdaleč ni dokončen. Ob njih so pred-
150
