Page 62 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 62
prispevki k didaktiki filozofije/etike
pa nima samo tega faktičnega statusa, pri katerem učitelj vzpostavi stik z
dijaki in pogoje za pouk v ožjem pomenu. Ko je ta prvi del uvoda opravljen,
sledi drugi del uvoda – prva napoved vsebine ure. Dijaki naj zvedo, kaj je
vprašanje, o katerem bomo govorili. Vendar ne gre samo za napoved teme
posamezne ure. Dijaki morajo uvideti, da gre za vprašanje, na katero ne
znamo najti odgovora, da gre torej za filozofski problem. In začutiti morajo,
v čem je problematičnost tega problema, zakaj smo v zadregi, ko skušamo
odgovoriti na dano vprašanje. Seznanitev s temo mora dijakom tudi naka-
zati, zakaj je ta problem relevanten zanje – da se jih tiče, da je stvar aktual-
na in povezana z našim življenjem. Da se je torej s tem vprašanjem smisel-
no ukvarjati. Uvod sam na sebi vsega tega ne more v celoti povedati, vendar
mora biti zastavljen tako, da dijake dobijo osnovno orientacijo in jih doga-
janje v razredu počasi »potegne« v temo.
Navodila za dijake
Učitelj ima na začetku neko zamisel ure in del njegove predstave o njej se
nanaša tudi na dejavnost dijakov. Na začetku se morajo umiriti, potem pos-
lušati napoved teme, potem razmisliti o njej … Učitelj to od njih pričaku-
je, ne zna pa vselej jasno izraziti svojih pričakovanj. Če so učenci učitelja
navajeni, že vedo, kaj hoče, čeprav se včasih zgodi, da šele čez nekaj mese-
cev ugotovijo, kaj je že od začetka leta pričakoval od njih, a jim tega neka-
ko ni znal na pravi način razložiti. Resnici na ljubo, tudi učitelju se lahko
zgodi, da šele čez nekaj let ugotovi, kaj pravzaprav pričakuje od dijakov, a
to je že druga zgodba. Bistveno je, da takrat, ko jim naloži neko delo, jasno
pove, kaj od njih pričakuje. To lahko vključuje podatek, koliko časa imajo
na voljo in kakšno obliko naj ima rezultat njihovega dela. Če so navodila ja-
sna, se bo veliko lažje opreti na dijake pri nadaljevanju ure. Koristno je, da
ima gradivo, ki jim ga izročimo, obliko učnega lista, na katerem so zapisa-
na tudi vprašanja, na katera morajo odgovoriti. Smiselno je, da nanje odgo-
vorijo pisno. Ne le zato, da se tudi med uro vadi spretnost pisnega izraža-
nja, ampak predvsem zato, da posamezen dijak lahko prebere napisano in
tako sam jasno vidi, kaj pravzaprav misli. Ko naše misli vidimo zunaj sebe,
jih imamo možnost izboljšati, popraviti, odtujitev naše notranjosti v črko
na papirju olajša samorefleksijo. Olajša pa tudi delo v razredu – dijak lah-
ko preprosto prebere, kaj je napisal, tako da se pri raziskovanju mnenj dija-
kov porabi manj časa. Zgodi se namreč, da dijaki pri predstavitvah svojega
dela nenadoma odkrijejo, da so že pozabili svoj odgovor, ali pa trdijo, da se
v celoti strinjajo s tem, kar so povedali dijaki pred njim, in podobno. Poleg
62
pa nima samo tega faktičnega statusa, pri katerem učitelj vzpostavi stik z
dijaki in pogoje za pouk v ožjem pomenu. Ko je ta prvi del uvoda opravljen,
sledi drugi del uvoda – prva napoved vsebine ure. Dijaki naj zvedo, kaj je
vprašanje, o katerem bomo govorili. Vendar ne gre samo za napoved teme
posamezne ure. Dijaki morajo uvideti, da gre za vprašanje, na katero ne
znamo najti odgovora, da gre torej za filozofski problem. In začutiti morajo,
v čem je problematičnost tega problema, zakaj smo v zadregi, ko skušamo
odgovoriti na dano vprašanje. Seznanitev s temo mora dijakom tudi naka-
zati, zakaj je ta problem relevanten zanje – da se jih tiče, da je stvar aktual-
na in povezana z našim življenjem. Da se je torej s tem vprašanjem smisel-
no ukvarjati. Uvod sam na sebi vsega tega ne more v celoti povedati, vendar
mora biti zastavljen tako, da dijake dobijo osnovno orientacijo in jih doga-
janje v razredu počasi »potegne« v temo.
Navodila za dijake
Učitelj ima na začetku neko zamisel ure in del njegove predstave o njej se
nanaša tudi na dejavnost dijakov. Na začetku se morajo umiriti, potem pos-
lušati napoved teme, potem razmisliti o njej … Učitelj to od njih pričaku-
je, ne zna pa vselej jasno izraziti svojih pričakovanj. Če so učenci učitelja
navajeni, že vedo, kaj hoče, čeprav se včasih zgodi, da šele čez nekaj mese-
cev ugotovijo, kaj je že od začetka leta pričakoval od njih, a jim tega neka-
ko ni znal na pravi način razložiti. Resnici na ljubo, tudi učitelju se lahko
zgodi, da šele čez nekaj let ugotovi, kaj pravzaprav pričakuje od dijakov, a
to je že druga zgodba. Bistveno je, da takrat, ko jim naloži neko delo, jasno
pove, kaj od njih pričakuje. To lahko vključuje podatek, koliko časa imajo
na voljo in kakšno obliko naj ima rezultat njihovega dela. Če so navodila ja-
sna, se bo veliko lažje opreti na dijake pri nadaljevanju ure. Koristno je, da
ima gradivo, ki jim ga izročimo, obliko učnega lista, na katerem so zapisa-
na tudi vprašanja, na katera morajo odgovoriti. Smiselno je, da nanje odgo-
vorijo pisno. Ne le zato, da se tudi med uro vadi spretnost pisnega izraža-
nja, ampak predvsem zato, da posamezen dijak lahko prebere napisano in
tako sam jasno vidi, kaj pravzaprav misli. Ko naše misli vidimo zunaj sebe,
jih imamo možnost izboljšati, popraviti, odtujitev naše notranjosti v črko
na papirju olajša samorefleksijo. Olajša pa tudi delo v razredu – dijak lah-
ko preprosto prebere, kaj je napisal, tako da se pri raziskovanju mnenj dija-
kov porabi manj časa. Zgodi se namreč, da dijaki pri predstavitvah svojega
dela nenadoma odkrijejo, da so že pozabili svoj odgovor, ali pa trdijo, da se
v celoti strinjajo s tem, kar so povedali dijaki pred njim, in podobno. Poleg
62
