Page 65 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 65
vrednost metodičnih receptov za učitelje začetnike
pogled, namig, pravo besedo ... Vse to je predrobno, da bi bili na to res po-
zorni, sploh učitelji začetniki to težko opazijo pri hospitacijah, celo zelo
dobri učitelj delajo, ne da bi se tega zares zavedali. Pa kljub temu je vse to
bistveni element dobre ure in element, ki je zaradi svoje ključne obrobnosti
tudi element, ki se ga začetnik najteže nauči. Njegov bistveni del je povezan
s fatično funkcijo, o kateri govori Roman Jakobson: gre za besede in poteze,
ki vzpostavljajo, ohranjajo in prekinjajo stik.
Raba primerov
Filozofija je abstraktna; da bi jo zares razumeli, jo moramo navezati na iz-
kustvo dijakov. Najkrajša pot do tega je primer, se pravi konkreten primer.
Zdi se, da je tega lahko najti. Descartes pravi, da je treba dvomiti, in navaja
primere. In njegovi primeri so presenetljivo učinkoviti. Razumemo, na kaj
meri. Njegovi primeri ključno pripomorejo k razumevanju. Enako velja v
šoli: to, da dijaki znajo najti dober primer za teorijo, ki jo skušajo razložiti,
je znamenje, da razumejo. In dober učiteljev primer je znamenje premišlje-
nih priprav na uro. Priznati pa je treba, da je pogosto težko najti primer, ki
dobro in elegantno ponazori teorijo. V resnici gre včasih pri iskanju za te-
žavno rekonstrukcijo konteksta, ki omogoča razumevanje teorije, in kadar
je tako, je to tudi razlog za težave s primeri. Kaj bi bil denimo dober primer
Nietzschejevega nadčloveka? Usain Bolt? Messi? Brad Pitt? Jezus Kristus?
Buda? Zdi se, da je vsak primer neprimeren. Morda je tedaj naslednji korak
iskanje dobrih neprimernih primerov. Te težave pričajo, da dobri primeri
niso samo sekundarne ilustracije teorije, temveč so bistveni element dobre
razlage. Iz tega sledi, da so dobri primeri rezultat daljšega procesa iskanja.
Res pa je, da ko snov dobro razumemo, nas včasih tako rekoč sam od sebe
preseneti primer, ki v sebi uteleša miselni poudarek teme. Za primere tako
velja: zdi se, da jih je neskončno mnogo, a dobri primeri so v resnici silno
redki. Pri obravnavi primerov bi bilo morda smiselno vpeljati razlikovanje
med primeri, iz katerih izhajamo, da bi vpeljali temo, in primeri, s kateri-
mi ponazorimo ključni uvid predlagane rešitve filozofskega problema. Prvi
tip primera mora biti predvsem blizu vsakdanjemu izkustvu dijakov, dru-
gi tip primera pa naj bi dijakom pomagal prisvojiti si bistvo neke filozof-
ske perspektive. Oba primera imata tako različni funkciji. Prvi tip primer
je izhodišče za vstop v abstraktno mišljenje, drugi tip primer pa nam po-
maga konkretizirati abstraktne filozofske poudarke. Prvi je prvi korak na
poti navzgor po lestvici abstrakcije, drugi je zadnji korak na poti konkre-
tizacije abstraktnih poudarkov. Včasih nam isti primer lahko služi na poti
65
pogled, namig, pravo besedo ... Vse to je predrobno, da bi bili na to res po-
zorni, sploh učitelji začetniki to težko opazijo pri hospitacijah, celo zelo
dobri učitelj delajo, ne da bi se tega zares zavedali. Pa kljub temu je vse to
bistveni element dobre ure in element, ki je zaradi svoje ključne obrobnosti
tudi element, ki se ga začetnik najteže nauči. Njegov bistveni del je povezan
s fatično funkcijo, o kateri govori Roman Jakobson: gre za besede in poteze,
ki vzpostavljajo, ohranjajo in prekinjajo stik.
Raba primerov
Filozofija je abstraktna; da bi jo zares razumeli, jo moramo navezati na iz-
kustvo dijakov. Najkrajša pot do tega je primer, se pravi konkreten primer.
Zdi se, da je tega lahko najti. Descartes pravi, da je treba dvomiti, in navaja
primere. In njegovi primeri so presenetljivo učinkoviti. Razumemo, na kaj
meri. Njegovi primeri ključno pripomorejo k razumevanju. Enako velja v
šoli: to, da dijaki znajo najti dober primer za teorijo, ki jo skušajo razložiti,
je znamenje, da razumejo. In dober učiteljev primer je znamenje premišlje-
nih priprav na uro. Priznati pa je treba, da je pogosto težko najti primer, ki
dobro in elegantno ponazori teorijo. V resnici gre včasih pri iskanju za te-
žavno rekonstrukcijo konteksta, ki omogoča razumevanje teorije, in kadar
je tako, je to tudi razlog za težave s primeri. Kaj bi bil denimo dober primer
Nietzschejevega nadčloveka? Usain Bolt? Messi? Brad Pitt? Jezus Kristus?
Buda? Zdi se, da je vsak primer neprimeren. Morda je tedaj naslednji korak
iskanje dobrih neprimernih primerov. Te težave pričajo, da dobri primeri
niso samo sekundarne ilustracije teorije, temveč so bistveni element dobre
razlage. Iz tega sledi, da so dobri primeri rezultat daljšega procesa iskanja.
Res pa je, da ko snov dobro razumemo, nas včasih tako rekoč sam od sebe
preseneti primer, ki v sebi uteleša miselni poudarek teme. Za primere tako
velja: zdi se, da jih je neskončno mnogo, a dobri primeri so v resnici silno
redki. Pri obravnavi primerov bi bilo morda smiselno vpeljati razlikovanje
med primeri, iz katerih izhajamo, da bi vpeljali temo, in primeri, s kateri-
mi ponazorimo ključni uvid predlagane rešitve filozofskega problema. Prvi
tip primera mora biti predvsem blizu vsakdanjemu izkustvu dijakov, dru-
gi tip primera pa naj bi dijakom pomagal prisvojiti si bistvo neke filozof-
ske perspektive. Oba primera imata tako različni funkciji. Prvi tip primer
je izhodišče za vstop v abstraktno mišljenje, drugi tip primer pa nam po-
maga konkretizirati abstraktne filozofske poudarke. Prvi je prvi korak na
poti navzgor po lestvici abstrakcije, drugi je zadnji korak na poti konkre-
tizacije abstraktnih poudarkov. Včasih nam isti primer lahko služi na poti
65
