Page 64 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 64
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Tabla kot zemljevid ure
Tabla je star, a še ne zastarel pripomoček. Vidijo jo vsi učenci. In tisto, kar
nanjo napišemo, tam ostane – je vidno vso uro oziroma dokler je ne pobri-
šemo. Opozarja lahko na ključna vprašanja. Lahko deluje kot zemljevid, na
katerem lahko dijaki vsak čas najdejo strukturo ure. Na tabli so lahko zapi-
sana ključna vprašanja, na katera poskušamo odgovoriti. Nanjo lahko zapi-
šemo odgovore dijakov, ki jih želimo raziskati. Tabla torej ni samo zunanja
spominska enota, ni samo mnemotehnični pripomoček. V resnici je urni
spomin, kolektivni spomin, a tudi vodnik in zemljevid, h kateremu lahko
nenehno napotujemo in na katerega se lahko v vsakem trenutku opremo.
Zato jo je koristno uporabljati oziroma, bolje, zato jo je nujno tudi vsebin-
sko narediti za tablo. Kajti prazna tabla ni zares tabla, je samo priložnost.
Da bi delovala kot mesto skupinske orientacije, jo moramo uporabljati.
Gibanje v/po razredu
Običajno se začetnikom reče: Ne glejte v tla, glejte dijake. Glejte in se giblji-
te, osvojite prostor, bodite vsenavzočen. S tem ustvarjate ozračje, ki je – če
že ne posvečeno delu – nenaklonjeno drugim dejavnostim. Hodite, glejte, s
tem sicer nadzirate, a tudi vzpostavljate stik, spodbujate, navdušujete, pove-
zujete razred. Z gibanjem sporočamo, da je to naš razred, da je to ura filo-
zofije in da se v tem razredu ukvarjamo s filozofijo. Da je to naš skupni cilj.
S prostim gibanjem po razredu učitelj sporoča, da se ne boji dijakov, da je
radoveden, se zanima za snov, zanimajo ga dijaki in dijakom zaupa, da in-
telektualno radovednost delijo z njim. Učitelj mora predpostaviti, da dijake
»snov« zanima, pa se podmena lahko uresniči. Šolska ura ima v marsičem
zgradbo prerokbe, ki sama vzpostavlja pogoje za svojo izpolnitev.
Mikroposegi
Poleg velikih učiteljevih nalog, kakršne so letno načrtovanje pouka, načr-
tovanje, priprava in izvedba posamezne ure, ocenjevanje učencev in ovred-
notenje lastnega dela, obstajajo drobna dejanja, ki jih opravljajo vsi učitelji,
ne da bi se tega dobro zavedali: navezati stik, vpeljati temo, povzeti, opozo-
riti, spodbuditi, preveriti razumevanje … Med uro je učitelj nenehno deja-
ven – s telesom, pogledom, besedo, mimiko, premolkom. No, v resnici ne
dobesedno nenehno, a tudi takrat, ko gre za samostojno delo učencev, se
učitelj giblje po razredu in aktivno ohranja stanje, pri katerem je sam navi-
dezno odsoten. Seveda vsak učitelj najde svoj privilegirani način delovanja:
64
Tabla kot zemljevid ure
Tabla je star, a še ne zastarel pripomoček. Vidijo jo vsi učenci. In tisto, kar
nanjo napišemo, tam ostane – je vidno vso uro oziroma dokler je ne pobri-
šemo. Opozarja lahko na ključna vprašanja. Lahko deluje kot zemljevid, na
katerem lahko dijaki vsak čas najdejo strukturo ure. Na tabli so lahko zapi-
sana ključna vprašanja, na katera poskušamo odgovoriti. Nanjo lahko zapi-
šemo odgovore dijakov, ki jih želimo raziskati. Tabla torej ni samo zunanja
spominska enota, ni samo mnemotehnični pripomoček. V resnici je urni
spomin, kolektivni spomin, a tudi vodnik in zemljevid, h kateremu lahko
nenehno napotujemo in na katerega se lahko v vsakem trenutku opremo.
Zato jo je koristno uporabljati oziroma, bolje, zato jo je nujno tudi vsebin-
sko narediti za tablo. Kajti prazna tabla ni zares tabla, je samo priložnost.
Da bi delovala kot mesto skupinske orientacije, jo moramo uporabljati.
Gibanje v/po razredu
Običajno se začetnikom reče: Ne glejte v tla, glejte dijake. Glejte in se giblji-
te, osvojite prostor, bodite vsenavzočen. S tem ustvarjate ozračje, ki je – če
že ne posvečeno delu – nenaklonjeno drugim dejavnostim. Hodite, glejte, s
tem sicer nadzirate, a tudi vzpostavljate stik, spodbujate, navdušujete, pove-
zujete razred. Z gibanjem sporočamo, da je to naš razred, da je to ura filo-
zofije in da se v tem razredu ukvarjamo s filozofijo. Da je to naš skupni cilj.
S prostim gibanjem po razredu učitelj sporoča, da se ne boji dijakov, da je
radoveden, se zanima za snov, zanimajo ga dijaki in dijakom zaupa, da in-
telektualno radovednost delijo z njim. Učitelj mora predpostaviti, da dijake
»snov« zanima, pa se podmena lahko uresniči. Šolska ura ima v marsičem
zgradbo prerokbe, ki sama vzpostavlja pogoje za svojo izpolnitev.
Mikroposegi
Poleg velikih učiteljevih nalog, kakršne so letno načrtovanje pouka, načr-
tovanje, priprava in izvedba posamezne ure, ocenjevanje učencev in ovred-
notenje lastnega dela, obstajajo drobna dejanja, ki jih opravljajo vsi učitelji,
ne da bi se tega dobro zavedali: navezati stik, vpeljati temo, povzeti, opozo-
riti, spodbuditi, preveriti razumevanje … Med uro je učitelj nenehno deja-
ven – s telesom, pogledom, besedo, mimiko, premolkom. No, v resnici ne
dobesedno nenehno, a tudi takrat, ko gre za samostojno delo učencev, se
učitelj giblje po razredu in aktivno ohranja stanje, pri katerem je sam navi-
dezno odsoten. Seveda vsak učitelj najde svoj privilegirani način delovanja:
64
