Page 63 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 63
vrednost metodičnih receptov za učitelje začetnike
tega zapis jasnih navodil tudi učitelja prisili, da do konca domisli, kaj prav-
zaprav pričakuje od učencev pri neki nalogi. Seveda, preberejo naj dani od-
lomek – a kaj pravzaprav želi s tem odlomkom? Zakaj ga uporablja? Kateri
vidik problema bo poskusil z njim premisliti? Je v odlomku res vsebovano
to, kar želi razviti? Kateri poudarki so bistveni in jih je treba premisliti, ka-
teri pa tako težki, da je treba biti nanje posebno pozoren?
Jasna navodila pa niso povezana samo z delom, ko se dijakom naloži
neka posebna naloga. Učitelj med uro vodi dijake. Ne govori samo o vsebi-
ni, temveč tudi pove: to je zdaj uvod, napove temo, razdeli naloge – učite-
ljeva navadila se nanašajo na vsebino dela, pa tudi na delovni proces, hkrati
pa pripomorejo tudi k ustvarjanju primernega vzdušja v razredu.
Zastaviti pravo vprašanje
Pomemben del poučevanja filozofije je namenjen razvijanju tako imeno-
vanih miselnih spretnosti dijakov. To najbolje počnemo z zastavljanjem
pravih vprašanj. Vprašanja dijake vodijo oziroma jih opozarjajo, na kaj
naj bodo pozorni in kako naj se lotijo problema. Neki učbenik kritičnega
mišljenja ima tako naslov Zastavi pravo vprašanje. Vse kritično mišljenje
je pravzaprav v tem, da znamo zastaviti pravo vprašanje ob pravem času.
Dijaki so na začetku še nespretni in tega ne znajo. Zato jim pomagamo
tako, da vprašanja izrekamo namesto njih. Postopno jih bodo ponotranjili
in si jih zastavljali sami. Mišljenje lahko torej razumemo kot notranje zasta-
vljanje pravih vprašanj in odgovarjanje nanje. Učitelj mora zato znati zasta-
viti pravo vprašanje. Znati pa mora tudi počakati na odgovor. Znati mora
slišati odgovor. Znati mora odzvati se na odgovor. In znati mora uporabi-
ti odgovor. Vse to ne gre samo od sebe, zato je treba biti na začetku na to še
posebno pozoren. Pri obravnavi vsake teme je smiselno naprej premisliti,
kateri so ključni vidiki in katera vprašanja bomo zastavili, da bomo opo-
zorili nanje. Del priprave na uro je torej priprava seznama nekaterih ključ-
nih vprašanj.
Še pomembnejše pa je, da odgovore dijakov ne sprejmemo oziroma
da jih znamo sprejeti tako, da iz njih ne naredimo konca, temveč začetek
razmisleka. Če je odgovor dober, ga je treba raziskati, da vidimo, kaj po-
meni. Preveriti moramo, da je dijaku, ki ga je dal, jasno, kaj pomeni. In da
vsem dijakom postane jasno, kaj pomeni. Za učitelje začetnike je značil-
no, da mislijo, da morajo na vprašanja dijakov sami odgovoriti – names-
to da bi jih vzeli za začetek razmisleka, ki ga ne smejo takoj ustaviti s svo-
jimi odgovori.
63
tega zapis jasnih navodil tudi učitelja prisili, da do konca domisli, kaj prav-
zaprav pričakuje od učencev pri neki nalogi. Seveda, preberejo naj dani od-
lomek – a kaj pravzaprav želi s tem odlomkom? Zakaj ga uporablja? Kateri
vidik problema bo poskusil z njim premisliti? Je v odlomku res vsebovano
to, kar želi razviti? Kateri poudarki so bistveni in jih je treba premisliti, ka-
teri pa tako težki, da je treba biti nanje posebno pozoren?
Jasna navodila pa niso povezana samo z delom, ko se dijakom naloži
neka posebna naloga. Učitelj med uro vodi dijake. Ne govori samo o vsebi-
ni, temveč tudi pove: to je zdaj uvod, napove temo, razdeli naloge – učite-
ljeva navadila se nanašajo na vsebino dela, pa tudi na delovni proces, hkrati
pa pripomorejo tudi k ustvarjanju primernega vzdušja v razredu.
Zastaviti pravo vprašanje
Pomemben del poučevanja filozofije je namenjen razvijanju tako imeno-
vanih miselnih spretnosti dijakov. To najbolje počnemo z zastavljanjem
pravih vprašanj. Vprašanja dijake vodijo oziroma jih opozarjajo, na kaj
naj bodo pozorni in kako naj se lotijo problema. Neki učbenik kritičnega
mišljenja ima tako naslov Zastavi pravo vprašanje. Vse kritično mišljenje
je pravzaprav v tem, da znamo zastaviti pravo vprašanje ob pravem času.
Dijaki so na začetku še nespretni in tega ne znajo. Zato jim pomagamo
tako, da vprašanja izrekamo namesto njih. Postopno jih bodo ponotranjili
in si jih zastavljali sami. Mišljenje lahko torej razumemo kot notranje zasta-
vljanje pravih vprašanj in odgovarjanje nanje. Učitelj mora zato znati zasta-
viti pravo vprašanje. Znati pa mora tudi počakati na odgovor. Znati mora
slišati odgovor. Znati mora odzvati se na odgovor. In znati mora uporabi-
ti odgovor. Vse to ne gre samo od sebe, zato je treba biti na začetku na to še
posebno pozoren. Pri obravnavi vsake teme je smiselno naprej premisliti,
kateri so ključni vidiki in katera vprašanja bomo zastavili, da bomo opo-
zorili nanje. Del priprave na uro je torej priprava seznama nekaterih ključ-
nih vprašanj.
Še pomembnejše pa je, da odgovore dijakov ne sprejmemo oziroma
da jih znamo sprejeti tako, da iz njih ne naredimo konca, temveč začetek
razmisleka. Če je odgovor dober, ga je treba raziskati, da vidimo, kaj po-
meni. Preveriti moramo, da je dijaku, ki ga je dal, jasno, kaj pomeni. In da
vsem dijakom postane jasno, kaj pomeni. Za učitelje začetnike je značil-
no, da mislijo, da morajo na vprašanja dijakov sami odgovoriti – names-
to da bi jih vzeli za začetek razmisleka, ki ga ne smejo takoj ustaviti s svo-
jimi odgovori.
63
