Page 14 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 14
prispevki k didaktiki filozofije/etike
vrednote in na tej osnovi sprejemati premišljene odločitve. Kot avtonomni
posameznik bo namreč odločitve zase moral sprejemati sam.
Pri tem vzporedno tečejo trije procesi: urejanje vrednotnega sistema
učenca, prisvojitev besednjaka temeljnih skupnih vrednot ter navezova-
nje vrednot in konceptualnih shem učencev na sistem skupnih vrednot.
Premislek lastnih vrednot pomeni njihovo preureditev. Ker se premislek
dogaja v interakciji z učiteljem, ki v obravnavo vpelje skupne vrednote, je
dialog z njim tudi prisvajanje skupnih vrednot in interakcija obeh sistemov.
Moralna presoja in moralno odločanje se nujno soočata s konfliktom
vrednot. Posledice delovanja v skladu z eno vrednoto nujno segajo na pod-
ročja, ki zadevajo druge vrednot. Gre za dialektiko rabe vrednot: realiza-
cijo posamezne vrednote je vselej mogoče prignati v tako skrajnost, da se
sprevrže v svoje nasprotje. Zagovarjanje ene same in čiste vrednote, os-
vobojene vseh primesi, pomeni absolutizacijo vrednote in paradoksno na-
sprotuje njeni vrednosti. Vrednota je vrednota le skupaj z drugimi vredno-
tami – lahko bi rekli, da vrednota ne obstaja, obstajajo le vrednote.
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti pros-
tor za svobodo posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega
učenca, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni razmi-
sleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je najprej
opredeljena kot »ne« moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj pre-
nesla družbene vrednote. Ta začetni ograditev od družbe tako močno do-
loči teren diskusije, da se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne«
prenašanju družbenih vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe,
morala posameznika presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj urav-
nava odnose med osebami, po drugi strani pa je obstoj morale odvisen od
posameznih oseb, saj kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obsta-
ja konsenz glede potrebe po njenem obstoju.
Za področje sodobne moralne vzgoje je značilna občutljivost za pro-
bleme indoktrinacije, zato je pomembno postavljanje meja, ki bi drža-
vi in družbi preprečilo (duhovno) nasilje nad posameznikom. Morala ni
preprosto stvar družbe, če družbo razumemo kot nekaj posamezniku zu-
nanjega, temveč je tudi »naša«. S tem se vpelje novo sfero, sfero skupnega.
Ker je morala skupna, se mora vedno znova vzpostavljati skozi debato o
tem, kaj je vsebina skupnega.
Moralna vzgojo se na minimalni ravni, ki zadeva skupno, veže na po-
sredovanje tradicije. Tako se bojazen pred indoktrinacijo reši z razlikova-
njem med minimalno in maksimalno moralo. Če se pri nekaterih avtorji
14
vrednote in na tej osnovi sprejemati premišljene odločitve. Kot avtonomni
posameznik bo namreč odločitve zase moral sprejemati sam.
Pri tem vzporedno tečejo trije procesi: urejanje vrednotnega sistema
učenca, prisvojitev besednjaka temeljnih skupnih vrednot ter navezova-
nje vrednot in konceptualnih shem učencev na sistem skupnih vrednot.
Premislek lastnih vrednot pomeni njihovo preureditev. Ker se premislek
dogaja v interakciji z učiteljem, ki v obravnavo vpelje skupne vrednote, je
dialog z njim tudi prisvajanje skupnih vrednot in interakcija obeh sistemov.
Moralna presoja in moralno odločanje se nujno soočata s konfliktom
vrednot. Posledice delovanja v skladu z eno vrednoto nujno segajo na pod-
ročja, ki zadevajo druge vrednot. Gre za dialektiko rabe vrednot: realiza-
cijo posamezne vrednote je vselej mogoče prignati v tako skrajnost, da se
sprevrže v svoje nasprotje. Zagovarjanje ene same in čiste vrednote, os-
vobojene vseh primesi, pomeni absolutizacijo vrednote in paradoksno na-
sprotuje njeni vrednosti. Vrednota je vrednota le skupaj z drugimi vredno-
tami – lahko bi rekli, da vrednota ne obstaja, obstajajo le vrednote.
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti pros-
tor za svobodo posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega
učenca, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni razmi-
sleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je najprej
opredeljena kot »ne« moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj pre-
nesla družbene vrednote. Ta začetni ograditev od družbe tako močno do-
loči teren diskusije, da se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne«
prenašanju družbenih vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe,
morala posameznika presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj urav-
nava odnose med osebami, po drugi strani pa je obstoj morale odvisen od
posameznih oseb, saj kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obsta-
ja konsenz glede potrebe po njenem obstoju.
Za področje sodobne moralne vzgoje je značilna občutljivost za pro-
bleme indoktrinacije, zato je pomembno postavljanje meja, ki bi drža-
vi in družbi preprečilo (duhovno) nasilje nad posameznikom. Morala ni
preprosto stvar družbe, če družbo razumemo kot nekaj posamezniku zu-
nanjega, temveč je tudi »naša«. S tem se vpelje novo sfero, sfero skupnega.
Ker je morala skupna, se mora vedno znova vzpostavljati skozi debato o
tem, kaj je vsebina skupnega.
Moralna vzgojo se na minimalni ravni, ki zadeva skupno, veže na po-
sredovanje tradicije. Tako se bojazen pred indoktrinacijo reši z razlikova-
njem med minimalno in maksimalno moralo. Če se pri nekaterih avtorji
14
