Page 13 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 13
uvod
spoprijem z avtorjem pa proizvede vednost, ki presega površno pomnjenje,
značilno za branje kratkih predstavitev avtorjevih del. Filozofiranje in bra-
nje filozofije dve plati istega kovanca, s to posebnostjo, da ima kovanec še
tretjo plat – pisanje filozofije. Branje filozofskih besedil zahteva vstop bral-
ca v besedilo – vzpostavljanje dialoga z besedilom označuje prav to. Ni več
varne distance zgolj opazovalca, knjiga izziva, da bralec v celoti vstopi va-
njo, se izgubi in spet najde v njej.
Kot že povedano, se monografija v drugem delu posveča moralni
vzgoji. Zgodovinsko ima razvoja moralne vzgoje usmeritev od reproduk-
cije družbe in ponotranjenja obstoječih družbenih vrednot k avtonomiji
posameznika. V različnih izobraževalnih sistemih naletimo na opozicijo
med reprodukcijo družbenih vrednot (internalizacijo, socializacijo) in kri-
tičnim odnosom do obstoječe družbe, svobodo posameznika in njegovo
avtonomijo. Obstaja konflikt med vrednotami, ki jih v podobnih situaci-
jah uporabijo različni posamezniki in prav konflikt med različnimi posa-
mezniki je eden bistvenih razlogov za moralno vzgojo v šoli. Posameznik se
odloča na podlagi svojih izkušenj, ki tvorijo njegov referenčni okvir in vpli-
vajo na njegovo odločanje. Bistveni del demokracije pa je prav pluralnost, iz
katere izvirajo alternativni pogledi, ki omogočajo ponoven premislek naših
vrednot. Vendar velike razlike vodijo do konfliktov vrednot na medoseb-
ni ravni. Neka mera konfliktov je za družbo sprejemljiva, če obstaja skupno
jedro vrednot. Vlogo tega skupnega temelja imajo temeljne vrednote, zbra-
ne okrog središčnega človeškega dostojanstva.
Izven skupnega obstaja področje vrednot, ki so stvar posameznikov.
Te se razlikujejo. Težava torej ni v tem, da je vrednot premalo, temveč neka-
tere težave izvirajo prav iz tega, da je vrednot vselej tudi (pre)več. Če bi bila
vrednota ena sama, ne bi prihajalo do konflikta vrednot. Ker pa je vrednot
več, lahko pridejo v spor, ki ni samo periferen, temveč je inherenten vsem
vrednotam, tudi temeljnim. Te namreč nimajo fiksnega pomena, temveč se
jih vedno znova interpretira.
Reprodukcija temeljnih vrednot družbe v šoli je dejstvo, vprašanje pa
je, koliko se vrednote lahko in smejo reproducirati tudi v obliki neposre-
dnega vcepljanja vrednot. Razlog za to vprašanje je načelen, izhaja iz dosto-
janstva učencev. Le za temeljne vrednote družbe dopusti, da ima učitelj
dolžnost spodbujati zavezanost k njim. Vendar skupne vrednote ne tvori-
jo enoznačnega sistema niti jih ni mogoče mehansko aplicirati v realnosti,
v posamezniku se tudi prepletajo z drugimi, partikularnimi vrednotami,
zato je cilj edukacije na tej ravni posamezniku pomagati prisvojiti si svoje
13
spoprijem z avtorjem pa proizvede vednost, ki presega površno pomnjenje,
značilno za branje kratkih predstavitev avtorjevih del. Filozofiranje in bra-
nje filozofije dve plati istega kovanca, s to posebnostjo, da ima kovanec še
tretjo plat – pisanje filozofije. Branje filozofskih besedil zahteva vstop bral-
ca v besedilo – vzpostavljanje dialoga z besedilom označuje prav to. Ni več
varne distance zgolj opazovalca, knjiga izziva, da bralec v celoti vstopi va-
njo, se izgubi in spet najde v njej.
Kot že povedano, se monografija v drugem delu posveča moralni
vzgoji. Zgodovinsko ima razvoja moralne vzgoje usmeritev od reproduk-
cije družbe in ponotranjenja obstoječih družbenih vrednot k avtonomiji
posameznika. V različnih izobraževalnih sistemih naletimo na opozicijo
med reprodukcijo družbenih vrednot (internalizacijo, socializacijo) in kri-
tičnim odnosom do obstoječe družbe, svobodo posameznika in njegovo
avtonomijo. Obstaja konflikt med vrednotami, ki jih v podobnih situaci-
jah uporabijo različni posamezniki in prav konflikt med različnimi posa-
mezniki je eden bistvenih razlogov za moralno vzgojo v šoli. Posameznik se
odloča na podlagi svojih izkušenj, ki tvorijo njegov referenčni okvir in vpli-
vajo na njegovo odločanje. Bistveni del demokracije pa je prav pluralnost, iz
katere izvirajo alternativni pogledi, ki omogočajo ponoven premislek naših
vrednot. Vendar velike razlike vodijo do konfliktov vrednot na medoseb-
ni ravni. Neka mera konfliktov je za družbo sprejemljiva, če obstaja skupno
jedro vrednot. Vlogo tega skupnega temelja imajo temeljne vrednote, zbra-
ne okrog središčnega človeškega dostojanstva.
Izven skupnega obstaja področje vrednot, ki so stvar posameznikov.
Te se razlikujejo. Težava torej ni v tem, da je vrednot premalo, temveč neka-
tere težave izvirajo prav iz tega, da je vrednot vselej tudi (pre)več. Če bi bila
vrednota ena sama, ne bi prihajalo do konflikta vrednot. Ker pa je vrednot
več, lahko pridejo v spor, ki ni samo periferen, temveč je inherenten vsem
vrednotam, tudi temeljnim. Te namreč nimajo fiksnega pomena, temveč se
jih vedno znova interpretira.
Reprodukcija temeljnih vrednot družbe v šoli je dejstvo, vprašanje pa
je, koliko se vrednote lahko in smejo reproducirati tudi v obliki neposre-
dnega vcepljanja vrednot. Razlog za to vprašanje je načelen, izhaja iz dosto-
janstva učencev. Le za temeljne vrednote družbe dopusti, da ima učitelj
dolžnost spodbujati zavezanost k njim. Vendar skupne vrednote ne tvori-
jo enoznačnega sistema niti jih ni mogoče mehansko aplicirati v realnosti,
v posamezniku se tudi prepletajo z drugimi, partikularnimi vrednotami,
zato je cilj edukacije na tej ravni posamezniku pomagati prisvojiti si svoje
13
