Page 12 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 12
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Pričujočo monografijo gre razumeti kot prispevek k tej pluralnosti mišlje-
nja didaktike filozofije.
V prvem poglavju avtor razvije niz podvojitev, ki so značilne za dida-
ktiko filozofije. Prva podvojitev zadeva razliko med sistematizirajočo in av-
torsko didaktiko filozofije. Sistemizirajoča poskuša razmislek o poučevanj
filozofije oblikovati v pregledno in urejeno celoto, avtorska poskuša razvi-
ti avtorsko zaznamovan pristop k didaktiki filozofije. Druga dvojnost iz-
haja iz njenega mesta v šolskem sistemu: na eni strani je didaktika del for-
malnih zahtev, povezanih s poučevanjem posameznega šolskega predmeta,
po drugi strani pa je didaktika povezana z refleksijo poučevanja. Pri refle-
ksiji lastne prakse pa učitelji filozofije niso vezani na dane okoliščine pou-
čevanja, temveč gledajo širše. Razliko med tema pristopoma bi lahko zaje-
li z razlikovanjem med šolsko in filozofsko didaktiko filozofije. Iz Biestove
pedagogike pa sledi še ena dvojnost didaktik filozofije: didaktike, ki skrbi
za gladek potek dela v razredu, in didaktike, ki odpira prostor spraševanja.
Prvi bi lahko rekli didaktika spraševanja, drugi pa didaktika interrupcije.
Pri obravnavi metodičnega dela didaktike filozofije besedilo raz-
vija več poudarkov, naj uvodoma omenimo samo enega. Po tradicional-
ni predstavi ima ura uvod, jedro in sklep. V uvodu se napove tema ure, v
sklepu pa povzame doseženo. Avtor te zdravorazumske nekoliko zaplete
in trdi, da imajo učne ure dva uvoda in dva sklepa. Prvi korak učitelja pri
vstopu v razred je vzpostavitev stika z dijaki in navezava na prejšnjo učno
uro. Drugi korak pa je uvod v temo konkretne ure. Tako da ima učna ura
dva uvoda: najprej uvod v posamezno uro kot element celoletnega dela pri
predmetu in potem uvod v dejavnost, ki bo zaznamovala posamezno uro.
Ta dva koraka sta povezana in se prepletata, a vsebinsko gre za dva koraka.
Podobno velja za sklep. En sklep je konec ure kot konec časovnega elemen-
ta pouka, ki je del širšega konteksta poučevanja. Drugo je konec dejavno-
sti, ki je bila v središču te ure, ugotavljanje rezultatov, preverjanje razume-
vanja, morebitno ponavljanje. Terminološko bi ju lahko ločili kot uvod in
sklep učne ure ter uvod in sklep tematskega sklopa posamezne ure.
Metodični del monografije razvija razumevanje branja filozofskega be-
sedila kot pisanja lastnega besedila oziroma kot delno dialogizacija prvot-
nega besedila. Če slednje nima oblike dialoga, ga mora branje dopolniti in
vzpostaviti kot takšnega. Ta dialog je osredotočen na stališča in argumente,
kar je bistveno za filozofsko besedilo. Študij primarnih virov prisili bralca k
soočenju z avtorjem, a tudi s samim sabo, s svojimi držami, stališči in spo-
sobnostmi. Analiza branega avtorja tako postane samoanaliza. Dolgotrajni
12
Pričujočo monografijo gre razumeti kot prispevek k tej pluralnosti mišlje-
nja didaktike filozofije.
V prvem poglavju avtor razvije niz podvojitev, ki so značilne za dida-
ktiko filozofije. Prva podvojitev zadeva razliko med sistematizirajočo in av-
torsko didaktiko filozofije. Sistemizirajoča poskuša razmislek o poučevanj
filozofije oblikovati v pregledno in urejeno celoto, avtorska poskuša razvi-
ti avtorsko zaznamovan pristop k didaktiki filozofije. Druga dvojnost iz-
haja iz njenega mesta v šolskem sistemu: na eni strani je didaktika del for-
malnih zahtev, povezanih s poučevanjem posameznega šolskega predmeta,
po drugi strani pa je didaktika povezana z refleksijo poučevanja. Pri refle-
ksiji lastne prakse pa učitelji filozofije niso vezani na dane okoliščine pou-
čevanja, temveč gledajo širše. Razliko med tema pristopoma bi lahko zaje-
li z razlikovanjem med šolsko in filozofsko didaktiko filozofije. Iz Biestove
pedagogike pa sledi še ena dvojnost didaktik filozofije: didaktike, ki skrbi
za gladek potek dela v razredu, in didaktike, ki odpira prostor spraševanja.
Prvi bi lahko rekli didaktika spraševanja, drugi pa didaktika interrupcije.
Pri obravnavi metodičnega dela didaktike filozofije besedilo raz-
vija več poudarkov, naj uvodoma omenimo samo enega. Po tradicional-
ni predstavi ima ura uvod, jedro in sklep. V uvodu se napove tema ure, v
sklepu pa povzame doseženo. Avtor te zdravorazumske nekoliko zaplete
in trdi, da imajo učne ure dva uvoda in dva sklepa. Prvi korak učitelja pri
vstopu v razred je vzpostavitev stika z dijaki in navezava na prejšnjo učno
uro. Drugi korak pa je uvod v temo konkretne ure. Tako da ima učna ura
dva uvoda: najprej uvod v posamezno uro kot element celoletnega dela pri
predmetu in potem uvod v dejavnost, ki bo zaznamovala posamezno uro.
Ta dva koraka sta povezana in se prepletata, a vsebinsko gre za dva koraka.
Podobno velja za sklep. En sklep je konec ure kot konec časovnega elemen-
ta pouka, ki je del širšega konteksta poučevanja. Drugo je konec dejavno-
sti, ki je bila v središču te ure, ugotavljanje rezultatov, preverjanje razume-
vanja, morebitno ponavljanje. Terminološko bi ju lahko ločili kot uvod in
sklep učne ure ter uvod in sklep tematskega sklopa posamezne ure.
Metodični del monografije razvija razumevanje branja filozofskega be-
sedila kot pisanja lastnega besedila oziroma kot delno dialogizacija prvot-
nega besedila. Če slednje nima oblike dialoga, ga mora branje dopolniti in
vzpostaviti kot takšnega. Ta dialog je osredotočen na stališča in argumente,
kar je bistveno za filozofsko besedilo. Študij primarnih virov prisili bralca k
soočenju z avtorjem, a tudi s samim sabo, s svojimi držami, stališči in spo-
sobnostmi. Analiza branega avtorja tako postane samoanaliza. Dolgotrajni
12
