Page 133 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 133
potreba po pouku etike
Druga dilema. Tracy Latimer, dvanajstletnico s cerebralno paralizo je
leta 1993 v Saskatchewanu v Kanadi ubil njen oče. Ko je umrla, je tehtala
manj od 20 kilogramov, njeno duševno življenje je bilo na ravni trimeseč-
nega dojenčka, njeno življenje je bilo omejeno na trpljenje. V obdobju pred
smrtjo so ji operirali hrbet, kolke in noge, načrtovane pa so bile še doda-
tne operacije. Zdravniki so imeli velike težave pri lajšanju njenih bolečin.
Očetu so sodili in ga spoznali krivega. Porota je menila, naj sodnik ne do-
sodi obvezne kazni petindvajsetih let zapora. Sodnik se je strinjal in ga ob-
sodil na leto dni zapora. Vmešalo pa se je vrhovno sodišče in odločilo, da
se mora očeta obsoditi na kazen, ki jo zakon obvezno pripisuje za umor.
Robert Latimer tako prestaja petindvajsetletno zaporno kazen. Neznansko
trpljenje na eni strani, nečloveški zakon, ki se ne meni za to, na drugi. Kaj
nas vodi pri premisleku, da je imel oče prav?
Tretja dilema. Avgusta 2000 je ženska na otroku Gozo, nedaleč od
Malte, odkrila, da sta dvojčka, s katerima je bila noseča, zraščena. Ker je
vedela, da so zdravstvene službe na otoku slabo pripravljene na tak porod,
je z možem prišla na St. Mary's Hospital v Manchestru, Anglija. Dojenčka,
Mary in Jodie, sta bila združena na spodnjem delu trebuha in na hrbteni-
ci, imela sta le eno srce in ena pljuča. Jodie je bila močnejša in je s krvjo os-
krbovala svojo sestro. Napovedi za Mary in Jodie so bile slabe. Zdravniki
so predvideli, da bosta umrli v šestih mesecih. Edina rešitev je operacija in
ločitev: to bi rešilo Jodie, Mary pa bi umrla. Starši, globoko verni kristja-
ni, operacije niso dovolili, saj bi pospešila smrt ene od deklic. Bolnišnica pa
je menila, da je dolžna rešiti vsaj enega otroka, zato je sprožila sodni spor.
Sodišče je novembra 2000 operacijo dovolilo. Rezultat je bil v skladu z na-
povedmi: Jodie je preživela, Mary pa umrla. Zakon tu deluje v drugo smer
in dovoli – iz perspektive staršev celo zapoveduje – dejanje, ki posledično
prinese smrt enemu otroku, drugega pa reši. Je tako prav? Res se je reši-
lo enega otroka, a tudi zagrešilo smrt drugega. Katera načela nam povedo,
da smo ravnali prav? Kako ravnati takrat, ko se samoumevnost moralnega
ravnanja zlomi, ko torej ne vemo, kako ravnati, in ko ustaljena načela od-
povedo? Tu nastopi potreba po etiki.
Filozofija/etika najprej pomaga razumeti razlog dileme, namreč da se
nam nobena od ponujenih možnosti ne zdi sprejemljiva, in analizo, zakaj
se nam nobeno ravnanje ne zdi sprejemljivo. V splošnem lahko rečemo, da
filozofija vzpostavi prostor, kjer se lahko začne misliti o rešitvah, razpra-
vljati, utemeljevati, izražati implicitne postavke … Vendar se zdi, da bi od
filozofije/etike morali pričakovati več.
133
Druga dilema. Tracy Latimer, dvanajstletnico s cerebralno paralizo je
leta 1993 v Saskatchewanu v Kanadi ubil njen oče. Ko je umrla, je tehtala
manj od 20 kilogramov, njeno duševno življenje je bilo na ravni trimeseč-
nega dojenčka, njeno življenje je bilo omejeno na trpljenje. V obdobju pred
smrtjo so ji operirali hrbet, kolke in noge, načrtovane pa so bile še doda-
tne operacije. Zdravniki so imeli velike težave pri lajšanju njenih bolečin.
Očetu so sodili in ga spoznali krivega. Porota je menila, naj sodnik ne do-
sodi obvezne kazni petindvajsetih let zapora. Sodnik se je strinjal in ga ob-
sodil na leto dni zapora. Vmešalo pa se je vrhovno sodišče in odločilo, da
se mora očeta obsoditi na kazen, ki jo zakon obvezno pripisuje za umor.
Robert Latimer tako prestaja petindvajsetletno zaporno kazen. Neznansko
trpljenje na eni strani, nečloveški zakon, ki se ne meni za to, na drugi. Kaj
nas vodi pri premisleku, da je imel oče prav?
Tretja dilema. Avgusta 2000 je ženska na otroku Gozo, nedaleč od
Malte, odkrila, da sta dvojčka, s katerima je bila noseča, zraščena. Ker je
vedela, da so zdravstvene službe na otoku slabo pripravljene na tak porod,
je z možem prišla na St. Mary's Hospital v Manchestru, Anglija. Dojenčka,
Mary in Jodie, sta bila združena na spodnjem delu trebuha in na hrbteni-
ci, imela sta le eno srce in ena pljuča. Jodie je bila močnejša in je s krvjo os-
krbovala svojo sestro. Napovedi za Mary in Jodie so bile slabe. Zdravniki
so predvideli, da bosta umrli v šestih mesecih. Edina rešitev je operacija in
ločitev: to bi rešilo Jodie, Mary pa bi umrla. Starši, globoko verni kristja-
ni, operacije niso dovolili, saj bi pospešila smrt ene od deklic. Bolnišnica pa
je menila, da je dolžna rešiti vsaj enega otroka, zato je sprožila sodni spor.
Sodišče je novembra 2000 operacijo dovolilo. Rezultat je bil v skladu z na-
povedmi: Jodie je preživela, Mary pa umrla. Zakon tu deluje v drugo smer
in dovoli – iz perspektive staršev celo zapoveduje – dejanje, ki posledično
prinese smrt enemu otroku, drugega pa reši. Je tako prav? Res se je reši-
lo enega otroka, a tudi zagrešilo smrt drugega. Katera načela nam povedo,
da smo ravnali prav? Kako ravnati takrat, ko se samoumevnost moralnega
ravnanja zlomi, ko torej ne vemo, kako ravnati, in ko ustaljena načela od-
povedo? Tu nastopi potreba po etiki.
Filozofija/etika najprej pomaga razumeti razlog dileme, namreč da se
nam nobena od ponujenih možnosti ne zdi sprejemljiva, in analizo, zakaj
se nam nobeno ravnanje ne zdi sprejemljivo. V splošnem lahko rečemo, da
filozofija vzpostavi prostor, kjer se lahko začne misliti o rešitvah, razpra-
vljati, utemeljevati, izražati implicitne postavke … Vendar se zdi, da bi od
filozofije/etike morali pričakovati več.
133
