Page 136 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 136
prispevki k didaktiki filozofije/etike
filozofskem premisleku. To pa ne pomeni, da teorije etike nastopijo kot re-
šitev zagat vsakdanjega življenja. Drugi korak tega procesa je problematiza-
cija temeljnih pojmovanj nekaterih filozofskih teorij/etik.
Če hočemo denimo razumeti, kako srečo razume Aristotel, moramo
najprej premisliti nereflektirana razumevanja sreče, ki jih že imamo. Drugi
korak problematizacije je problematizacija odgovorov, ki jih ponujajo filo-
zofske teorije. Ko pokažemo, kaj ti odgovori pomenijo, smo naredili korak
k njihovi aktualizaciji. Če znamo pokazati na pomen nekega odgovora, je
veliko lažje razložiti, zakaj je neki odgovor smiseln. In če pokažemo pro-
blematičnost nekega stališča, njegovo nasprotovanje vsakdanjemu občutku
za moralo, je to dobro izhodišče za iskanje bodisi boljšega stališča bodisi za
razmislek o ustreznosti naših vsakdanjih moralnih intuicij.
Aktualizacije filozofskih etik nam omogočajo, da etike postanejo na-
čin mišljenja morale in ne samo miselne zgradbe, ki so jih postavljali filo-
zofi v preteklosti. Oziroma drugače: en vidik etike je, da predstavi celovite
teoretske zgradbe, ki nam na splošni ravni omogočajo razmišljati o vsak-
danjem moralnem izkustvu. Drug vidik pa je, da predstavimo posamezne
poteze etičnih teorij, kjer se te dotaknejo nečesa realnega, se pravi sporne-
ga in zagatnega. Pouk etike je tako povezan z uvidi, ki dobro zajamejo naše
temeljne intuicije ali pa naše intuicije zamajejo in nam odprejo novo per-
spektivo na stvari.
Iskanje sreče, status ugodja, vrlino, dolžnost in filozofske perspektive
lahko torej vpeljemo tudi tako, da vzpostavimo premislek nekaterih poj-
movanj, ki jih ljudje spontano uporabljajo, ko govorijo o moralnosti. Pri
tem nam je poznavanje filozofskih teorij/etik ozadje za premislek o vsak-
danjih predstavah, tako da se gibljemo nekje na meji med refleksijo im-
plicitnih prepričanj učencev, ki iščejo svoj izraz v nereflektiranem bese-
dnjaku vsakdanje govorice, in filozofskimi teorijami. Nekje med prvim
in drugim korakom Martensovega (2003) modela treh korakov poučeva-
nja filozofije. To izpeljavo lahko razumemo tudi kot (še eno) opozorilo, da
je treba opraviti delo posredovanja. Šele posredovanje in z njim povezana
didaktična transformacija nam pokaže, da je filozofska teorija/etika po-
membna; najbolj nujno pri najbolj samoumevnih elementih bistvenih po-
samezne teorije, tistih točkah, ki se po navadi strnejo v načelo: dolžnost,
korist, sreča …
136
filozofskem premisleku. To pa ne pomeni, da teorije etike nastopijo kot re-
šitev zagat vsakdanjega življenja. Drugi korak tega procesa je problematiza-
cija temeljnih pojmovanj nekaterih filozofskih teorij/etik.
Če hočemo denimo razumeti, kako srečo razume Aristotel, moramo
najprej premisliti nereflektirana razumevanja sreče, ki jih že imamo. Drugi
korak problematizacije je problematizacija odgovorov, ki jih ponujajo filo-
zofske teorije. Ko pokažemo, kaj ti odgovori pomenijo, smo naredili korak
k njihovi aktualizaciji. Če znamo pokazati na pomen nekega odgovora, je
veliko lažje razložiti, zakaj je neki odgovor smiseln. In če pokažemo pro-
blematičnost nekega stališča, njegovo nasprotovanje vsakdanjemu občutku
za moralo, je to dobro izhodišče za iskanje bodisi boljšega stališča bodisi za
razmislek o ustreznosti naših vsakdanjih moralnih intuicij.
Aktualizacije filozofskih etik nam omogočajo, da etike postanejo na-
čin mišljenja morale in ne samo miselne zgradbe, ki so jih postavljali filo-
zofi v preteklosti. Oziroma drugače: en vidik etike je, da predstavi celovite
teoretske zgradbe, ki nam na splošni ravni omogočajo razmišljati o vsak-
danjem moralnem izkustvu. Drug vidik pa je, da predstavimo posamezne
poteze etičnih teorij, kjer se te dotaknejo nečesa realnega, se pravi sporne-
ga in zagatnega. Pouk etike je tako povezan z uvidi, ki dobro zajamejo naše
temeljne intuicije ali pa naše intuicije zamajejo in nam odprejo novo per-
spektivo na stvari.
Iskanje sreče, status ugodja, vrlino, dolžnost in filozofske perspektive
lahko torej vpeljemo tudi tako, da vzpostavimo premislek nekaterih poj-
movanj, ki jih ljudje spontano uporabljajo, ko govorijo o moralnosti. Pri
tem nam je poznavanje filozofskih teorij/etik ozadje za premislek o vsak-
danjih predstavah, tako da se gibljemo nekje na meji med refleksijo im-
plicitnih prepričanj učencev, ki iščejo svoj izraz v nereflektiranem bese-
dnjaku vsakdanje govorice, in filozofskimi teorijami. Nekje med prvim
in drugim korakom Martensovega (2003) modela treh korakov poučeva-
nja filozofije. To izpeljavo lahko razumemo tudi kot (še eno) opozorilo, da
je treba opraviti delo posredovanja. Šele posredovanje in z njim povezana
didaktična transformacija nam pokaže, da je filozofska teorija/etika po-
membna; najbolj nujno pri najbolj samoumevnih elementih bistvenih po-
samezne teorije, tistih točkah, ki se po navadi strnejo v načelo: dolžnost,
korist, sreča …
136
