Page 138 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 138
prispevki k didaktiki filozofije/etike
v celoti vstopi vanjo, se izgubi in spet najde v njej. Analiza branega avtor-
ja tako postane samoanaliza. Filozofiranje in branje filozofije tako postane-
ta dve plati istega kovanca, s to posebnostjo, da ima kovanec še tretjo stran
– pisanje filozofije.
V drugem delu se besedilo ukvarja z nekaterimi načelnimi vprašanji
moralne vzgoje. V ospredju je problematika prenašanja vrednot, kritičnega
mišljenja in personifikacije morale.
Tradicionalna reprodukcija vrednot je potekala v nediferencirani
družbi, a tudi v kompleksni sodobni družbi se dogaja neka oblika repro-
dukcije vrednot, ki poteka na več ravneh. Prvič, razjasnjevanje vrednot
predpostavlja, da se je že zgodila reprodukcija vrednot in se je v subjek-
tu nakopičila heterogena množica vrednot, ki se jih subjekt niti ne zave-
da. Naloga razjasnjevanj je tako ovedenje vrednot, njihova prisvojitev in
urejanje. Pravica posameznika do svobodne odločitve o vrednotah pred-
postavlja, da se je temeljni vrednotni okvir že reproduciral. Dostojanstvo
človeka, ki je jedro tega okvira, je vrednota, iz katere izvira pravica do iz-
bire vrednot. Izbira vrednot pa je del širšega procesa razvijanja avtonomije
posameznika, ki je cilj demokratične pluralne družbe. Pri tem nastopi te-
žava, saj avtonomije ni mogoče reproducirati, ker reprodukcija nasprotuje
svobodi subjekta. Reproducirati pa je mogoče mesto, kjer avtonomija lah-
ko vznikne, reproducirati je mogoče intelektualne spretnosti, ki so potreb-
ne za avtonomijo. Reprodukcija avtonomije tako pomeni reprodukcijo po-
gojev avtonomije.
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti pros-
tor za svobodo posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega
učenca, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni raz-
misleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je
najprej »ne« moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj prenesla druž-
bene vrednote. Ta začetni ograditev od družbe določi teren diskusije, da
se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne« prenašanju družbenih
vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe, morala posameznika
presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med ose-
bami. Značilna za sodoben razmislek o moralni vzgoji je tako gesta samo-
-omejevanja, ki moralno vzgojo ločuje od vsiljevanja. Za področje sodob-
ne moralne vzgoje je tako značilna občutljivost za probleme indoktrinacije,
zato je zanje pomembno postavljanje meja, ki bi državi in družbi prepreči-
lo nasilje nad posameznikom.
138
v celoti vstopi vanjo, se izgubi in spet najde v njej. Analiza branega avtor-
ja tako postane samoanaliza. Filozofiranje in branje filozofije tako postane-
ta dve plati istega kovanca, s to posebnostjo, da ima kovanec še tretjo stran
– pisanje filozofije.
V drugem delu se besedilo ukvarja z nekaterimi načelnimi vprašanji
moralne vzgoje. V ospredju je problematika prenašanja vrednot, kritičnega
mišljenja in personifikacije morale.
Tradicionalna reprodukcija vrednot je potekala v nediferencirani
družbi, a tudi v kompleksni sodobni družbi se dogaja neka oblika repro-
dukcije vrednot, ki poteka na več ravneh. Prvič, razjasnjevanje vrednot
predpostavlja, da se je že zgodila reprodukcija vrednot in se je v subjek-
tu nakopičila heterogena množica vrednot, ki se jih subjekt niti ne zave-
da. Naloga razjasnjevanj je tako ovedenje vrednot, njihova prisvojitev in
urejanje. Pravica posameznika do svobodne odločitve o vrednotah pred-
postavlja, da se je temeljni vrednotni okvir že reproduciral. Dostojanstvo
človeka, ki je jedro tega okvira, je vrednota, iz katere izvira pravica do iz-
bire vrednot. Izbira vrednot pa je del širšega procesa razvijanja avtonomije
posameznika, ki je cilj demokratične pluralne družbe. Pri tem nastopi te-
žava, saj avtonomije ni mogoče reproducirati, ker reprodukcija nasprotuje
svobodi subjekta. Reproducirati pa je mogoče mesto, kjer avtonomija lah-
ko vznikne, reproducirati je mogoče intelektualne spretnosti, ki so potreb-
ne za avtonomijo. Reprodukcija avtonomije tako pomeni reprodukcijo po-
gojev avtonomije.
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti pros-
tor za svobodo posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega
učenca, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni raz-
misleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je
najprej »ne« moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj prenesla druž-
bene vrednote. Ta začetni ograditev od družbe določi teren diskusije, da
se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne« prenašanju družbenih
vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe, morala posameznika
presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med ose-
bami. Značilna za sodoben razmislek o moralni vzgoji je tako gesta samo-
-omejevanja, ki moralno vzgojo ločuje od vsiljevanja. Za področje sodob-
ne moralne vzgoje je tako značilna občutljivost za probleme indoktrinacije,
zato je zanje pomembno postavljanje meja, ki bi državi in družbi prepreči-
lo nasilje nad posameznikom.
138
