Page 131 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 131
potreba po pouku etike
oziroma njegovi rabi – vodilo srednje mere ne more biti temelj morale, s
tem šli v skrajnost, včasih pa nam lahko pomaga. Zlasti takrat, ko že intui-
tivno vemo, kaj je prav in kaj narobe.
Podobno je z zlatim pravilom in njegovimi izpeljankami (»ne stori
drugemu ničesar, česar nočeš, da on stori tebi«, »ravnaj z drugim tako, ka-
kor bi želel, da on ravna s tabo«, »ravnaj tako, kakor bi želel, da ravnajo dru-
gi«). Pravilo že predpostavlja, da vem, kaj je dobro – namreč dobro zame.
O tem imam pravo vednost. Ta predpostavka se lahko zdi sporna. Otrok si
želi čokolade, starši pa vedo, da njegova želja ni pravo merilo. Želje so lah-
ko nezmerne, na spontane impulze se ne moremo zanesti. Iz tega izhajajo
tipi moral, ki merijo na šolanje želje in krotenje trenutnih vzgibov. Ključno
je torej vprašanje, kaj je tisto, kar si želim. A kako naj vem, kaj naj si želim
oziroma kaj bi si moral želeti? Kritizirajo me, tega si sam ne želim, torej
drugih ne bom kritiziral. A v resnici smo pogosto lahko hvaležni za kriti-
ko, čeprav to običajno spoznamo šele za nazaj. Se pravi, da zlato pravilo ne
odgovori na to, kaj naj storim, temveč predvideva, da odgovor že poznam,
ko gre zame, in to poskuša prenesti še na odnos do drugih. Naš odnos do
nas posploši na naš odnos do drugih. Če smo natančni, je logika še nekoli-
ko bolj zapletena: pravzaprav se naš odnos do odnosa drugih do nas prene-
se na naš odnos do drugih. Gre za zahtevo po univerzalnosti: kar sam pri-
čakuješ od drugih, moraš tudi sam dajati drugim. Ta imperativ torej temelji
na osnovni enakosti: vsi smo enaki, zato sam od drugih ne morem pričako-
vati izjemnega ravnanja glede sebe, torej moram kot standard svojega rav-
nanja in ravnanja ljudi nasploh uveljaviti ravnanje, ki si ga sam želim v od-
nosu drugih do sebe.
Če imamo dobra prepričanja, opisano lahko služi kot dobro merilo, a
kako priti do dobrih prepričanj? Kako vedeti, česa si ne bi smeli želeti od
drugih? Kaj je merilo? Seveda, pri nekaterih stvareh je to popolnoma jasno:
ne želimo si nasilja, kraje, laži, prevare, poniževanja. A za to ne potrebuje-
mo premislek o pravilu, to nam je intuitivno jasno. Kaj pa takrat, ko naše
intuicije odpovedo? Nam zlato pravilo kaj pomaga?
Pomaga nam, koliko vpelje neko recipročnost, ki je povezana s temelj-
no enakostjo vseh ljudi. A pomembno je, da gre za temeljno, kar pomeni
tudi, da je pri njegovi rabi potrebno posredovanje. Odrasli morajo deni-
mo imeti mero zaščitništva, ko gre za otroka, s pijanim se bomo drugače
pogovarjali kakor s treznim, zdravnik ima drugačno odgovornost kakor
drugi. Težava posredovanja tem, da je včasih težko ustrezno odmisliti svoj
131
oziroma njegovi rabi – vodilo srednje mere ne more biti temelj morale, s
tem šli v skrajnost, včasih pa nam lahko pomaga. Zlasti takrat, ko že intui-
tivno vemo, kaj je prav in kaj narobe.
Podobno je z zlatim pravilom in njegovimi izpeljankami (»ne stori
drugemu ničesar, česar nočeš, da on stori tebi«, »ravnaj z drugim tako, ka-
kor bi želel, da on ravna s tabo«, »ravnaj tako, kakor bi želel, da ravnajo dru-
gi«). Pravilo že predpostavlja, da vem, kaj je dobro – namreč dobro zame.
O tem imam pravo vednost. Ta predpostavka se lahko zdi sporna. Otrok si
želi čokolade, starši pa vedo, da njegova želja ni pravo merilo. Želje so lah-
ko nezmerne, na spontane impulze se ne moremo zanesti. Iz tega izhajajo
tipi moral, ki merijo na šolanje želje in krotenje trenutnih vzgibov. Ključno
je torej vprašanje, kaj je tisto, kar si želim. A kako naj vem, kaj naj si želim
oziroma kaj bi si moral želeti? Kritizirajo me, tega si sam ne želim, torej
drugih ne bom kritiziral. A v resnici smo pogosto lahko hvaležni za kriti-
ko, čeprav to običajno spoznamo šele za nazaj. Se pravi, da zlato pravilo ne
odgovori na to, kaj naj storim, temveč predvideva, da odgovor že poznam,
ko gre zame, in to poskuša prenesti še na odnos do drugih. Naš odnos do
nas posploši na naš odnos do drugih. Če smo natančni, je logika še nekoli-
ko bolj zapletena: pravzaprav se naš odnos do odnosa drugih do nas prene-
se na naš odnos do drugih. Gre za zahtevo po univerzalnosti: kar sam pri-
čakuješ od drugih, moraš tudi sam dajati drugim. Ta imperativ torej temelji
na osnovni enakosti: vsi smo enaki, zato sam od drugih ne morem pričako-
vati izjemnega ravnanja glede sebe, torej moram kot standard svojega rav-
nanja in ravnanja ljudi nasploh uveljaviti ravnanje, ki si ga sam želim v od-
nosu drugih do sebe.
Če imamo dobra prepričanja, opisano lahko služi kot dobro merilo, a
kako priti do dobrih prepričanj? Kako vedeti, česa si ne bi smeli želeti od
drugih? Kaj je merilo? Seveda, pri nekaterih stvareh je to popolnoma jasno:
ne želimo si nasilja, kraje, laži, prevare, poniževanja. A za to ne potrebuje-
mo premislek o pravilu, to nam je intuitivno jasno. Kaj pa takrat, ko naše
intuicije odpovedo? Nam zlato pravilo kaj pomaga?
Pomaga nam, koliko vpelje neko recipročnost, ki je povezana s temelj-
no enakostjo vseh ljudi. A pomembno je, da gre za temeljno, kar pomeni
tudi, da je pri njegovi rabi potrebno posredovanje. Odrasli morajo deni-
mo imeti mero zaščitništva, ko gre za otroka, s pijanim se bomo drugače
pogovarjali kakor s treznim, zdravnik ima drugačno odgovornost kakor
drugi. Težava posredovanja tem, da je včasih težko ustrezno odmisliti svoj
131
