Page 130 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 130
prispevki k didaktiki filozofije/etike
posamezniki (ne nujno samo učenci in dijaki) izustijo, in zadrege, v katere
se hitro zapletejo, kažejo na močno potrebo po filozofski refleksiji. O tem
pričajo tudi moralna načela, s katerimi se v vsakdanjem življenju poskuša
moralno prakso strniti v navodila za uporabo. Navadno gre za zdravora-
zumske nasvete: Nikar pretiravati. Imeti mero (ne gledati preveč televizije,
ne pojesti preveč čokolade), skrajnosti so slabe. Vendar se hitro izkaže, da
tovrstni recepti ne delujejo samo proti zasvojencem in skrajnežem, temveč
tudi proti vsaki strasti, ljubezni in resni predanosti. To je recept za mlačno,
previdno življenje, največkrat za življenje, k temelji na posnemanju drugih.
Ustvarjalni umi, ki so se nečemu posvetili, svoje strasti nikdar niso imeli
preveč. Ko se kaj študira, je nujno tako močno »pasti« v tisto, da ni prosto-
ra za dosti drugih stvari.
In še pomembnejše, zdravorazumski nasveti nam ne pomagajo pri
stvareh, pri katerih vsakdanjik trči ob hude moralne dileme. Vzemimo
vprašanje: Ali naj naredim splav ali pa naj obdržim otroka? Poskusite to
dilemo rešiti z nasvetom »ničesar preveč«! Ali pa drug, banalnejši primer:
koliko cigaret na dan naj pokadim … Vidimo, da nam nasvet »ničesar pre-
več« tu ne pomaga, zdi se celo povsem neprimeren nasvet.
Omenjeno vodilo očitno deluje samo, če že vemo, kaj je moralno in
kaj ne – in nas na območju moralno sprejemljivih praks ohranja v okviru
zmernega, neekscesnega, varnega in morda dolgočasnega. Tudi Aristotel,
ki naj bi zagovarjal etiko srednje mere, se je tega zavedal. Po njem srednja
mera sama na sebi ni dokončno merilo dobrega življenja, šele praktična
modrost (phronesis) nam pove, kje so meje območja, znotraj katerega se
moramo gibati. Aristotel (2002) sam glede nekaterih temeljnih poudar-
kov v Nikomahovi etiki ni preprosto sledil pravilu zlati sredini. Ne samo,
da je sredina opredeljena kot individualna, ne samo, da je treba ukrivljeno
palico (pretiravanje v eni smeri) ukriviti v drugo stran, da postane ravna,
ne pa si prizadevati za sredino. Ključno je, da denimo srednja meta ugod-
ja po Aristotelu ni vir dobrega življenja. Dobro ni tisto, kar nam prina-
ša zmerno ugodje. Logika je obrnjena: preudaren človek je prav človek, ki
bo znal uživati v pravih stvareh in ne bo užival v napačnih stvareh. Včasih
Aristotelova zmerna »sredina« deluje pravzaprav prevratno: pogum ni bre-
zglavo ravnanje, temveč je sredina med obema, strahopetnostjo in zaleta-
vostjo. Tako Aristotelova teorija poguma radikalno postavi pod vprašaj
zdravorazumsko predstavo, da pogum ne pozna strahu. So pa okoliščine,
v katerih je »vodilo sredine« dobro in ga je smiselno uporabiti. Lahko bi
rekli, da iz tega sledi, da je vodilo smiselno uporabiti tudi na njem samem
130
posamezniki (ne nujno samo učenci in dijaki) izustijo, in zadrege, v katere
se hitro zapletejo, kažejo na močno potrebo po filozofski refleksiji. O tem
pričajo tudi moralna načela, s katerimi se v vsakdanjem življenju poskuša
moralno prakso strniti v navodila za uporabo. Navadno gre za zdravora-
zumske nasvete: Nikar pretiravati. Imeti mero (ne gledati preveč televizije,
ne pojesti preveč čokolade), skrajnosti so slabe. Vendar se hitro izkaže, da
tovrstni recepti ne delujejo samo proti zasvojencem in skrajnežem, temveč
tudi proti vsaki strasti, ljubezni in resni predanosti. To je recept za mlačno,
previdno življenje, največkrat za življenje, k temelji na posnemanju drugih.
Ustvarjalni umi, ki so se nečemu posvetili, svoje strasti nikdar niso imeli
preveč. Ko se kaj študira, je nujno tako močno »pasti« v tisto, da ni prosto-
ra za dosti drugih stvari.
In še pomembnejše, zdravorazumski nasveti nam ne pomagajo pri
stvareh, pri katerih vsakdanjik trči ob hude moralne dileme. Vzemimo
vprašanje: Ali naj naredim splav ali pa naj obdržim otroka? Poskusite to
dilemo rešiti z nasvetom »ničesar preveč«! Ali pa drug, banalnejši primer:
koliko cigaret na dan naj pokadim … Vidimo, da nam nasvet »ničesar pre-
več« tu ne pomaga, zdi se celo povsem neprimeren nasvet.
Omenjeno vodilo očitno deluje samo, če že vemo, kaj je moralno in
kaj ne – in nas na območju moralno sprejemljivih praks ohranja v okviru
zmernega, neekscesnega, varnega in morda dolgočasnega. Tudi Aristotel,
ki naj bi zagovarjal etiko srednje mere, se je tega zavedal. Po njem srednja
mera sama na sebi ni dokončno merilo dobrega življenja, šele praktična
modrost (phronesis) nam pove, kje so meje območja, znotraj katerega se
moramo gibati. Aristotel (2002) sam glede nekaterih temeljnih poudar-
kov v Nikomahovi etiki ni preprosto sledil pravilu zlati sredini. Ne samo,
da je sredina opredeljena kot individualna, ne samo, da je treba ukrivljeno
palico (pretiravanje v eni smeri) ukriviti v drugo stran, da postane ravna,
ne pa si prizadevati za sredino. Ključno je, da denimo srednja meta ugod-
ja po Aristotelu ni vir dobrega življenja. Dobro ni tisto, kar nam prina-
ša zmerno ugodje. Logika je obrnjena: preudaren človek je prav človek, ki
bo znal uživati v pravih stvareh in ne bo užival v napačnih stvareh. Včasih
Aristotelova zmerna »sredina« deluje pravzaprav prevratno: pogum ni bre-
zglavo ravnanje, temveč je sredina med obema, strahopetnostjo in zaleta-
vostjo. Tako Aristotelova teorija poguma radikalno postavi pod vprašaj
zdravorazumsko predstavo, da pogum ne pozna strahu. So pa okoliščine,
v katerih je »vodilo sredine« dobro in ga je smiselno uporabiti. Lahko bi
rekli, da iz tega sledi, da je vodilo smiselno uporabiti tudi na njem samem
130
