Page 126 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 126
prispevki k didaktiki filozofije/etike
kot probleme značaja. Družbene pomanjkljivosti postanejo osebne po-
manjkljivosti. Namesto kritike družbenih težav se ponuja kritika osebno-
stnih lastnosti otrok. In družbene spremembe se nadomesti z osebnostnim
inženiringom.
Vprašljive so tudi metode, na katere se pogosto opira, zlasti metoda
vzora (modelling) in nagrajevanja dobrega vedenja. Če učitelj kaže deni-
mo spoštovanje do učencev zato, da bi ga kazal in bil vzgled učencem, ne
pa zato, ker bi si ga učenci zaslužili, potem se pretvarja. Spoštovanje kaže,
ker je tako koristno (za pedagoške namene), ne pa zato, ker je tako mo-
ralno. Spoštovanje, ki se ga tako poskuša modelirati, je potemtakem na-
videzno spoštovanje, zato v resnici sploh ni primer moralnega ravnanja.
Poučevanje dobrega značaja z vzgledom potemtakem ni moralno dejanje,
temveč hipokrizija.
Vprašljive so tudi tekmovanje v dobrem vedenju in nagrade zanj.
Raziskave kažejo, da lahko ekstrinzično nagrajevanje spodkoplje samo-za-
znavo našega altruizma in tako zmanjšuje intrinzično motivacijo poma-
gati drugim. To nakazuje, da se prijaznosti in altruizma ne da spodbuja-
ti z denarjem. Če šola otroke za dobra dejanja nagrajuje, jih s tem uči, da je
smisle dobrih dejanj v tem, da dobijo nagrade. Kar pomeni, da poudarje-
na in namerna moralna vzgoja, ki uporablja nagrade, pravzaprav spodko-
pava moralo.
Vzgoja značaja se je v devetdesetih razvijala, spreminjala in preobli-
kovala, delno tudi zato, da bi odgovorila na navedene in druge kritike, in v
neki meri ji je to tudi uspelo. Je pa še ena kritika programa moralnega obli-
kovanja učencev, na katero je težje odgovoriti. Povežemo jo lahko z razmi-
sleki že omejenega nizozemskega filozofa vzgoje Gerta Bieste. Biesta svoj
premislek o edukaciji začne zelo splošno, z razmislekom o ciljih edukaci-
je. Predlaga, da so bistveni cilji edukacije trije: kvalifikacija, socializacija,
emancipacija (ta cilj poimenuje tudi subjektifikacija oziroma individuaci-
ja). Šola ima tako več ciljev, poučevanje ne meri samo na en cilj, temveč na
vsaj tri. Prvi cilj je povezan s prenosom vednosti, razumevanja, spretnos-
ti, z vsem tistim, kar učence usposablja za sfero delo in za poklic. Drugi je
povezan z vključitvijo v družbo in s ponotranjenjem družbenih norm, in
vrednot, posredovanjem tradicije, oblikovanjem identiteta. Sem sodita tudi
vzgoja za vrednote in državljanska vzgoja. Vendar pa ostaja še tretja funk-
cija edukacije, ki je ni mogoče zvesti na prvi dve. Ta je povezana s svobodo
posameznika in tem, da novi člani družbe samo deloma sprejmejo obstoje-
čo ureditev, deloma pa jo tudi presegajo:
126
kot probleme značaja. Družbene pomanjkljivosti postanejo osebne po-
manjkljivosti. Namesto kritike družbenih težav se ponuja kritika osebno-
stnih lastnosti otrok. In družbene spremembe se nadomesti z osebnostnim
inženiringom.
Vprašljive so tudi metode, na katere se pogosto opira, zlasti metoda
vzora (modelling) in nagrajevanja dobrega vedenja. Če učitelj kaže deni-
mo spoštovanje do učencev zato, da bi ga kazal in bil vzgled učencem, ne
pa zato, ker bi si ga učenci zaslužili, potem se pretvarja. Spoštovanje kaže,
ker je tako koristno (za pedagoške namene), ne pa zato, ker je tako mo-
ralno. Spoštovanje, ki se ga tako poskuša modelirati, je potemtakem na-
videzno spoštovanje, zato v resnici sploh ni primer moralnega ravnanja.
Poučevanje dobrega značaja z vzgledom potemtakem ni moralno dejanje,
temveč hipokrizija.
Vprašljive so tudi tekmovanje v dobrem vedenju in nagrade zanj.
Raziskave kažejo, da lahko ekstrinzično nagrajevanje spodkoplje samo-za-
znavo našega altruizma in tako zmanjšuje intrinzično motivacijo poma-
gati drugim. To nakazuje, da se prijaznosti in altruizma ne da spodbuja-
ti z denarjem. Če šola otroke za dobra dejanja nagrajuje, jih s tem uči, da je
smisle dobrih dejanj v tem, da dobijo nagrade. Kar pomeni, da poudarje-
na in namerna moralna vzgoja, ki uporablja nagrade, pravzaprav spodko-
pava moralo.
Vzgoja značaja se je v devetdesetih razvijala, spreminjala in preobli-
kovala, delno tudi zato, da bi odgovorila na navedene in druge kritike, in v
neki meri ji je to tudi uspelo. Je pa še ena kritika programa moralnega obli-
kovanja učencev, na katero je težje odgovoriti. Povežemo jo lahko z razmi-
sleki že omejenega nizozemskega filozofa vzgoje Gerta Bieste. Biesta svoj
premislek o edukaciji začne zelo splošno, z razmislekom o ciljih edukaci-
je. Predlaga, da so bistveni cilji edukacije trije: kvalifikacija, socializacija,
emancipacija (ta cilj poimenuje tudi subjektifikacija oziroma individuaci-
ja). Šola ima tako več ciljev, poučevanje ne meri samo na en cilj, temveč na
vsaj tri. Prvi cilj je povezan s prenosom vednosti, razumevanja, spretnos-
ti, z vsem tistim, kar učence usposablja za sfero delo in za poklic. Drugi je
povezan z vključitvijo v družbo in s ponotranjenjem družbenih norm, in
vrednot, posredovanjem tradicije, oblikovanjem identiteta. Sem sodita tudi
vzgoja za vrednote in državljanska vzgoja. Vendar pa ostaja še tretja funk-
cija edukacije, ki je ni mogoče zvesti na prvi dve. Ta je povezana s svobodo
posameznika in tem, da novi člani družbe samo deloma sprejmejo obstoje-
čo ureditev, deloma pa jo tudi presegajo:
126
