Page 127 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 127
vzgoja značaja
»Ta funkcija se nanaša na načine, na katere edukacija prispeva k
individuaciji – oziroma, kot jo iz vrste filozofskih razlogov raje
imenujem, subjektifikaciji – otrok in mladine. Funkcijo individu-
acije ali subjektifikacije morda najbolje razumemo kot nasprot-
je funkciji socializacije. Ne gre za umestitev 'novincev' v obstoje-
či red, temveč za načine bivanja, ki merijo na neodvisnost od teh
redov; za načine bivanja, v katerih posameznik ni preprosto 'pri-
merek' bolj obsežnega reda. Gre za, če naj uporabim velik in kom-
pleksen koncept, za načine, na katere edukacija prispeva k človeš-
ki svobodi.« (Biesta, 2009: 8)
Iz Biestove perspektive vzgoja značaja sodi na področje socializacije,
se pravi vključevanje subjekta v družbo in družbe v subjekt. Pomembno
šibkejši pa je ta pristop, ko gre za emancipacijo subjekta. Vendar je mom-
ent svobode za področje edukacije tako pomembne, da ga ni mogoče spre-
gledati. Ključno vprašanje za učitelja bi iz tega zornega kota bilo: kako pri
pouku vzpostavljati razmere, ki spodbujajo svobodo posameznika. Kajti če
je prva dva cilja je mogoče v neki meri načrtovati in programirati, je tret-
ji tak, da prinaša tveganje za delo v razredu, za učitelja pa negotovost. Ker
svoboda pomeni ravno prekinitev, motnjo, interrupcijo običajnega pote-
ka stvari. Dober učitelj mora nekako shajati s pluralnostjo ciljev in dobro
prenašati tveganje, ki ga poučevanje prinaša. V dobri moralni vzgoje po-
membno mesto tako zaseda moment samoomejitev: samoomejitev pa ne
zadeva samo učencev, ki morajo vzpostaviti neki odnos do svojih trenutnih
vzgibov, temveč tudi družbo (oziroma učitelja), ki mora pripraviti prostor
za vznik subjekta. Prav slednje je namreč po Biestovi interpretaciji ključna
etična naloga šole.
127
»Ta funkcija se nanaša na načine, na katere edukacija prispeva k
individuaciji – oziroma, kot jo iz vrste filozofskih razlogov raje
imenujem, subjektifikaciji – otrok in mladine. Funkcijo individu-
acije ali subjektifikacije morda najbolje razumemo kot nasprot-
je funkciji socializacije. Ne gre za umestitev 'novincev' v obstoje-
či red, temveč za načine bivanja, ki merijo na neodvisnost od teh
redov; za načine bivanja, v katerih posameznik ni preprosto 'pri-
merek' bolj obsežnega reda. Gre za, če naj uporabim velik in kom-
pleksen koncept, za načine, na katere edukacija prispeva k človeš-
ki svobodi.« (Biesta, 2009: 8)
Iz Biestove perspektive vzgoja značaja sodi na področje socializacije,
se pravi vključevanje subjekta v družbo in družbe v subjekt. Pomembno
šibkejši pa je ta pristop, ko gre za emancipacijo subjekta. Vendar je mom-
ent svobode za področje edukacije tako pomembne, da ga ni mogoče spre-
gledati. Ključno vprašanje za učitelja bi iz tega zornega kota bilo: kako pri
pouku vzpostavljati razmere, ki spodbujajo svobodo posameznika. Kajti če
je prva dva cilja je mogoče v neki meri načrtovati in programirati, je tret-
ji tak, da prinaša tveganje za delo v razredu, za učitelja pa negotovost. Ker
svoboda pomeni ravno prekinitev, motnjo, interrupcijo običajnega pote-
ka stvari. Dober učitelj mora nekako shajati s pluralnostjo ciljev in dobro
prenašati tveganje, ki ga poučevanje prinaša. V dobri moralni vzgoje po-
membno mesto tako zaseda moment samoomejitev: samoomejitev pa ne
zadeva samo učencev, ki morajo vzpostaviti neki odnos do svojih trenutnih
vzgibov, temveč tudi družbo (oziroma učitelja), ki mora pripraviti prostor
za vznik subjekta. Prav slednje je namreč po Biestovi interpretaciji ključna
etična naloga šole.
127
