Page 120 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 120
prispevki k didaktiki filozofije/etike
da to storijo, čutijo, da to morajo storiti, da bodo drugače njiho-
va življenja nekako zapravljena in neizpolnjena.« (Taylor, 2000:
19–20)
Kako to razumeti? Zdi se, da je vsakdo posameznik, vendar to stanje
ni preprosto že dano, temveč posameznik postanemo. Pri tem procesu gre
za temeljno subjektovo izbiro, da se bo sam odločal in sprejemal odgovor-
nost za svoje odločitve. Le tako resnično postane posameznik. Resnica, ki
jo posameznik doživi, ko to doseže, je le njegova resnica, kajti samo on si je
izbral to pot v življenju. Drugi ljudje si svoje poti ne morejo skrajšati tako,
da si sposodijo njegovo resnico, sami morajo najti svojo pot. To se kaže v
Kierkegaardovi trditvi, da je resnica subjektivna. S tem ni mislil, da je vsa
vednost zgolj subjektivna, v resnici je trdil nasprotno: subjektivnost je res-
nica. Ni Resnice z veliko začetnico, ki bi jo spoznali in ji sledili. Smisel živ-
ljenja ni nekaj, kar najdemo v knjigah ali izvemo od drugih ljudi, ker ne
obstaja, če ga sami ne najdemo. Ni objektivne resnice o življenju, je le oseb-
na resnica, ki se od posameznika do posameznika razlikuje. Seveda so si
te resnice lahko podobne, a zaveza je osebna in do nje vodi le pot osebne-
ga izkustva. Z drugimi besedami, osebno izkustvo postane splošno, a le, če
smo ga doživeli na lastni koži. To je končni smisel življenja in končna vrli-
na: postati avtentičen človek tako, da se najde lasten smisel in obliko življe-
nja, za katero smo se sami odločili.5 Taylorjeva poanta pa je, da pri tem is-
kanje svoje subjektivne resnice posameznik ne more biti uspešen, če se ne
navezuje na drugega, na družbo in na tradicijo. Le tako lahko najde merilo
dobrega življenja, ki ni samo njegova trenutna kaprica.
Gre za nov tip etike, ki se navezuje na Aristotela, a tudi na eksistencia-
lizem, in v ospredje postavlja svobodo in odgovornost posameznika za svo-
je življenje. Toda družbeni okviri sodobnosti se ne skladajo s to etiko posa-
meznika, saj ljudem nalagajo drug tip subjektivnosti, kakor opisuje Richard
Sennett. Lahko bi rekli, da gre za nemodernost etike, saj sodobni družbeni
okviri delujejo proti njej. Prožni kapitalizem zahteva drugačno življenje lju-
di. Strukturni pogoji so taki, da privilegirajo drugačno, bolj fleksibilno in
manj reflektirano formo subjektivnosti, obliko bivanja, ki je manj zavezana
soljudem in sami sebi ter se bolj prilagaja trenutnim okoliščinam:
»Spremembe v moderni zgradbi ekonomskih institucij spremlja
kratkoročno, pogodbeno, epizodno delo. Korporacije se poskuša-
le odstraniti plasti birokracije, da bi postale prožne organizacije
5 Povzeto po Rosenstand (2003: 417).
120
da to storijo, čutijo, da to morajo storiti, da bodo drugače njiho-
va življenja nekako zapravljena in neizpolnjena.« (Taylor, 2000:
19–20)
Kako to razumeti? Zdi se, da je vsakdo posameznik, vendar to stanje
ni preprosto že dano, temveč posameznik postanemo. Pri tem procesu gre
za temeljno subjektovo izbiro, da se bo sam odločal in sprejemal odgovor-
nost za svoje odločitve. Le tako resnično postane posameznik. Resnica, ki
jo posameznik doživi, ko to doseže, je le njegova resnica, kajti samo on si je
izbral to pot v življenju. Drugi ljudje si svoje poti ne morejo skrajšati tako,
da si sposodijo njegovo resnico, sami morajo najti svojo pot. To se kaže v
Kierkegaardovi trditvi, da je resnica subjektivna. S tem ni mislil, da je vsa
vednost zgolj subjektivna, v resnici je trdil nasprotno: subjektivnost je res-
nica. Ni Resnice z veliko začetnico, ki bi jo spoznali in ji sledili. Smisel živ-
ljenja ni nekaj, kar najdemo v knjigah ali izvemo od drugih ljudi, ker ne
obstaja, če ga sami ne najdemo. Ni objektivne resnice o življenju, je le oseb-
na resnica, ki se od posameznika do posameznika razlikuje. Seveda so si
te resnice lahko podobne, a zaveza je osebna in do nje vodi le pot osebne-
ga izkustva. Z drugimi besedami, osebno izkustvo postane splošno, a le, če
smo ga doživeli na lastni koži. To je končni smisel življenja in končna vrli-
na: postati avtentičen človek tako, da se najde lasten smisel in obliko življe-
nja, za katero smo se sami odločili.5 Taylorjeva poanta pa je, da pri tem is-
kanje svoje subjektivne resnice posameznik ne more biti uspešen, če se ne
navezuje na drugega, na družbo in na tradicijo. Le tako lahko najde merilo
dobrega življenja, ki ni samo njegova trenutna kaprica.
Gre za nov tip etike, ki se navezuje na Aristotela, a tudi na eksistencia-
lizem, in v ospredje postavlja svobodo in odgovornost posameznika za svo-
je življenje. Toda družbeni okviri sodobnosti se ne skladajo s to etiko posa-
meznika, saj ljudem nalagajo drug tip subjektivnosti, kakor opisuje Richard
Sennett. Lahko bi rekli, da gre za nemodernost etike, saj sodobni družbeni
okviri delujejo proti njej. Prožni kapitalizem zahteva drugačno življenje lju-
di. Strukturni pogoji so taki, da privilegirajo drugačno, bolj fleksibilno in
manj reflektirano formo subjektivnosti, obliko bivanja, ki je manj zavezana
soljudem in sami sebi ter se bolj prilagaja trenutnim okoliščinam:
»Spremembe v moderni zgradbi ekonomskih institucij spremlja
kratkoročno, pogodbeno, epizodno delo. Korporacije se poskuša-
le odstraniti plasti birokracije, da bi postale prožne organizacije
5 Povzeto po Rosenstand (2003: 417).
120
