Page 124 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 124
prispevki k didaktiki filozofije/etike
(Kirschenbaum, 1992: 5) Razjasnjevanje vrednot je bilo tako odziv na druž-
bena dogajanja in zasnovano kot zdravilo za avtoritarno državo in preven-
tiva proti njej. Gibanje je bilo odgovor na »moraliziranje, vcepljanje vrednot
in indoktrinacijo« (ibid.), ji je v ZDA prevladovalo pred drugo svetovno voj-
no, in na grozote nacizma v Evropi. V šestdesetih in sedemdesetih je bilo
neznansko popularno, »sredi osemdesetih pa bi ravnatelji raje videl, da jih
obtožijo, da je v stropih njihovih šol azbest, kot da bi uporabljali razjasnje-
vanje vrednot v svojih učilnicah.« (Ibid.) Nadomestila jo je vzgoja značaja.
Vzgoja značaj je od osemdesetih let, ko se je (ponovno) uveljavila, doži-
vela pomemben razvoj, tako na ravni teoretskih utemeljitev kot praktičnih
napotkov za delo v razredu. A za razumevanje diskusije na tem področju je
pomenljivo pogledati začetno obdobje njenega uveljavljana. Osnovne pote-
ze so lepo razvidne iz članka Edward Wynne iz leta 1985. Wynne zagovarja
preprosto tezo: v preteklosti je v šolah prevladovala »transmisija moralnih
vrednot« (Wynne, 1985: 6). Sodobno kulturo zaznamuje »nered mladih«,
ki ga povezuje z »samomori, umori in rojstvi otrok izven zakonske zveze«
(Ibid.). Iz tega izpelje sklep: »Brez učinkovite moralne formacije lahko člo-
veška nagnjenost k sebičnosti – ali preprosto zasledovanje lastnega interesa
– destruktivno vpliva na institucije odraslih.« (Ibid.)
Potem svojo tezo še zaostri: »Naloga šol v zgodnji zgodovini ni bila
branje in pisanje, temveč državljanstvo. Ne vzgoja, temveč družbeni nad-
zor.« (Ibid.) Wynne se zaveda, kako nesprejemljivo se to lahko sliši, in takoj
doda: »Izraz 'družbeni nadzor' lahko ima slabšalen zven za moderna uše-
sa, vendar preprosto in pravilno pomeni, da so se šole ukvarjale z vplivom
na ravnanje, ne pa s transmisijo informacij ali vplivanje na stanje duha.«
(Ibid.) Proti razjasnjevanju vrednot, ki se skuša izogniti indoktrinaciji,
odkrito zagovarja prav slednjo: »Bistveno je, da, v celoti vzeto, šole so in bi
morale biti in morajo biti inherentno indoktrinativne.« (Ibid.: 7)
Podobne izpeljave, čeprav z nekaj manj polemične osti, razvija tudi
Thomasu Lickona, eden ključnih avtorjev povratka k vzgoji značaja.
Njegovo delo Educating for Character je bilo odločilno za razvoju gibanja,
ki v ospredje moralne vzgoje postavlja oblikovanje značaja učencev. Svoj
»zagovor vzgoje za vrednote« vpelje s pomočjo kritike razjasnjevanje vre-
dnot. Lickona analizira družbene spremembe v šestdesetih in sedemdese-
tih letih dvajsetega stoletja, ki jih označi kot vzpon personalizma:
»Personalizem je slavil vrednost, dostojanstvo in avtonomijo in-
dividualne osebe, vključno s subjektivnim jazom oziroma notra-
njim življenjem osebe. Bolj je poudarjal pravice kot odgovornost,
124
(Kirschenbaum, 1992: 5) Razjasnjevanje vrednot je bilo tako odziv na druž-
bena dogajanja in zasnovano kot zdravilo za avtoritarno državo in preven-
tiva proti njej. Gibanje je bilo odgovor na »moraliziranje, vcepljanje vrednot
in indoktrinacijo« (ibid.), ji je v ZDA prevladovalo pred drugo svetovno voj-
no, in na grozote nacizma v Evropi. V šestdesetih in sedemdesetih je bilo
neznansko popularno, »sredi osemdesetih pa bi ravnatelji raje videl, da jih
obtožijo, da je v stropih njihovih šol azbest, kot da bi uporabljali razjasnje-
vanje vrednot v svojih učilnicah.« (Ibid.) Nadomestila jo je vzgoja značaja.
Vzgoja značaj je od osemdesetih let, ko se je (ponovno) uveljavila, doži-
vela pomemben razvoj, tako na ravni teoretskih utemeljitev kot praktičnih
napotkov za delo v razredu. A za razumevanje diskusije na tem področju je
pomenljivo pogledati začetno obdobje njenega uveljavljana. Osnovne pote-
ze so lepo razvidne iz članka Edward Wynne iz leta 1985. Wynne zagovarja
preprosto tezo: v preteklosti je v šolah prevladovala »transmisija moralnih
vrednot« (Wynne, 1985: 6). Sodobno kulturo zaznamuje »nered mladih«,
ki ga povezuje z »samomori, umori in rojstvi otrok izven zakonske zveze«
(Ibid.). Iz tega izpelje sklep: »Brez učinkovite moralne formacije lahko člo-
veška nagnjenost k sebičnosti – ali preprosto zasledovanje lastnega interesa
– destruktivno vpliva na institucije odraslih.« (Ibid.)
Potem svojo tezo še zaostri: »Naloga šol v zgodnji zgodovini ni bila
branje in pisanje, temveč državljanstvo. Ne vzgoja, temveč družbeni nad-
zor.« (Ibid.) Wynne se zaveda, kako nesprejemljivo se to lahko sliši, in takoj
doda: »Izraz 'družbeni nadzor' lahko ima slabšalen zven za moderna uše-
sa, vendar preprosto in pravilno pomeni, da so se šole ukvarjale z vplivom
na ravnanje, ne pa s transmisijo informacij ali vplivanje na stanje duha.«
(Ibid.) Proti razjasnjevanju vrednot, ki se skuša izogniti indoktrinaciji,
odkrito zagovarja prav slednjo: »Bistveno je, da, v celoti vzeto, šole so in bi
morale biti in morajo biti inherentno indoktrinativne.« (Ibid.: 7)
Podobne izpeljave, čeprav z nekaj manj polemične osti, razvija tudi
Thomasu Lickona, eden ključnih avtorjev povratka k vzgoji značaja.
Njegovo delo Educating for Character je bilo odločilno za razvoju gibanja,
ki v ospredje moralne vzgoje postavlja oblikovanje značaja učencev. Svoj
»zagovor vzgoje za vrednote« vpelje s pomočjo kritike razjasnjevanje vre-
dnot. Lickona analizira družbene spremembe v šestdesetih in sedemdese-
tih letih dvajsetega stoletja, ki jih označi kot vzpon personalizma:
»Personalizem je slavil vrednost, dostojanstvo in avtonomijo in-
dividualne osebe, vključno s subjektivnim jazom oziroma notra-
njim življenjem osebe. Bolj je poudarjal pravice kot odgovornost,
124
