Page 118 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 118
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Druga možnost je, da je drugačen pogled povezan z drugačno vzgo-
jo ali z drugačnim načinom življenja. Drugačna morala izhaja iz drugač-
nega sveta, v katerem živijo ženske oziroma v katerega so vsaj bolj inten-
zivno vključene. Svet materinstva, družine, sorodstev, prijateljstva zahteva
drugačna merila dobrega ravnanja kakor neosebni svet ekonomije in služ-
be; v prvem gre namreč za odnose med ljudmi, ki so si blizu in so med se-
boj tesno povezani, v drugem za odnose med neznanci. Etika skrbi bi bila
zato primerna za prostore zasebnosti, etika pravic pa za sfero javnosti. Ker
moški večji del življenja preživijo izven zavetja družine ali vsaj poklicne-
mu življenju pripisujejo večji pomen, je zanje pomembnejša etika pravic. Za
ženske pa ima pomembnejšo vlogo družina, zato dajo prednost etiki skrbi.
Vsaka dvojnost odpira vprašanje, kako jo premostiti. Odgovor, da eti-
ka pravic velja za javno sfero, etika skrbi pa za zasebno, ne zadošča. Na
težave tovrstne delitve sfer veljavnosti opozarja že »Heinzeva dilema«.
Če Kohlbegovo zgodbo beremo iz perspektive dvojnosti etik, potem dile-
ma izvira prav iz tega, ker zasebnega ni mogoče popolnoma ločiti od sfe-
re javnega. Obe sferi sta prepleteni, zato je vodilo ravnanja, ki je povezano
s samo eno sfero, v tem prepletu neustrezno ne glede na to, iz katere sfere
ga izberemo.
Na tem mestu razmisleka, ki bi poskušal povezati obe etiki, ni mogoče
razviti. Lahko pa dvojnosti damo še splošnejšo obliko. Skrb, pozornost, lo-
jalnost, zanesljivost, se pravi vrednote, značilne za etiko skrbi, je brez težav
mogoče povezati z vprašanjem, kaj pomeni biti dobra oseba. To pa je osre-
dnje vprašanje Aristotelove etične misli. Etiko skrbi tako lahko umestimo
v širše področje etike vrlin. Opozicija skrbi in načel tako postana del velike
opozicije med dobrim življenjem in pravilnim ravnanjem, se pravi opozici-
je, ki jo v tradiciji etičnega razmisleka utelešata Aristotel in Kant. Heinzeva
izbira je tako v nekem smislu izbira med Aristotelom in Kantom. Poglejmo
si to izbiro na konkretnem primeru.
Dolžnost kot motiv
Etika vrlin (in etika skrbi) nam poda smiselno razlago človeške motivaci-
je. Druge teorije, predvsem etika dolžnosti, se tu slabše odrežejo. Zamislite
si, da ste v bolnišnici in vas prijatelj razveseli s svojim obiskom. Poveste
mu, kako veseli ste, da imate takega prijatelja. Prijatelj pa reče, da je le sto-
ril svojo dolžnost. Najprej se vam zdi, da je zgolj skromen, potem pa spoz-
nate, da govori resnico. Ni prišel na obisk, ker vas ima rad, temveč le zato,
ker misli, da je to njegova dolžnost. Pomagati prijatelju v nesreči je pač tisto,
118
Druga možnost je, da je drugačen pogled povezan z drugačno vzgo-
jo ali z drugačnim načinom življenja. Drugačna morala izhaja iz drugač-
nega sveta, v katerem živijo ženske oziroma v katerega so vsaj bolj inten-
zivno vključene. Svet materinstva, družine, sorodstev, prijateljstva zahteva
drugačna merila dobrega ravnanja kakor neosebni svet ekonomije in služ-
be; v prvem gre namreč za odnose med ljudmi, ki so si blizu in so med se-
boj tesno povezani, v drugem za odnose med neznanci. Etika skrbi bi bila
zato primerna za prostore zasebnosti, etika pravic pa za sfero javnosti. Ker
moški večji del življenja preživijo izven zavetja družine ali vsaj poklicne-
mu življenju pripisujejo večji pomen, je zanje pomembnejša etika pravic. Za
ženske pa ima pomembnejšo vlogo družina, zato dajo prednost etiki skrbi.
Vsaka dvojnost odpira vprašanje, kako jo premostiti. Odgovor, da eti-
ka pravic velja za javno sfero, etika skrbi pa za zasebno, ne zadošča. Na
težave tovrstne delitve sfer veljavnosti opozarja že »Heinzeva dilema«.
Če Kohlbegovo zgodbo beremo iz perspektive dvojnosti etik, potem dile-
ma izvira prav iz tega, ker zasebnega ni mogoče popolnoma ločiti od sfe-
re javnega. Obe sferi sta prepleteni, zato je vodilo ravnanja, ki je povezano
s samo eno sfero, v tem prepletu neustrezno ne glede na to, iz katere sfere
ga izberemo.
Na tem mestu razmisleka, ki bi poskušal povezati obe etiki, ni mogoče
razviti. Lahko pa dvojnosti damo še splošnejšo obliko. Skrb, pozornost, lo-
jalnost, zanesljivost, se pravi vrednote, značilne za etiko skrbi, je brez težav
mogoče povezati z vprašanjem, kaj pomeni biti dobra oseba. To pa je osre-
dnje vprašanje Aristotelove etične misli. Etiko skrbi tako lahko umestimo
v širše področje etike vrlin. Opozicija skrbi in načel tako postana del velike
opozicije med dobrim življenjem in pravilnim ravnanjem, se pravi opozici-
je, ki jo v tradiciji etičnega razmisleka utelešata Aristotel in Kant. Heinzeva
izbira je tako v nekem smislu izbira med Aristotelom in Kantom. Poglejmo
si to izbiro na konkretnem primeru.
Dolžnost kot motiv
Etika vrlin (in etika skrbi) nam poda smiselno razlago človeške motivaci-
je. Druge teorije, predvsem etika dolžnosti, se tu slabše odrežejo. Zamislite
si, da ste v bolnišnici in vas prijatelj razveseli s svojim obiskom. Poveste
mu, kako veseli ste, da imate takega prijatelja. Prijatelj pa reče, da je le sto-
ril svojo dolžnost. Najprej se vam zdi, da je zgolj skromen, potem pa spoz-
nate, da govori resnico. Ni prišel na obisk, ker vas ima rad, temveč le zato,
ker misli, da je to njegova dolžnost. Pomagati prijatelju v nesreči je pač tisto,
118
