Page 119 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 119
etika skrbi in skrb za etiko
kar moramo storiti. Razočarani ste. Njegov obisk se vam zdi hladen in pre-
računljiv. Zakaj? Predvsem zato, ker ne izhaja iz pravih razlogov – prija-
teljevim motivov manjkajo medčloveške vezi in čustva. Ni problematič-
no dejanje, problematični so motivi zanj: prijateljstvo, spoštovanje so tisto,
kar cenimo, zato pričakujemo, da bo odnos ljudi do nas temeljil na njih.
Delovati zgolj zato, ker je to dolžnost (Kant) ali ker to prinese največ sreče
vsem vpletenim (utilitarizem), se nam zdi brezsrčno. In dobra teorija mora-
le bi to morala razložiti. Na načelni ravni se lahko zdi, da mora biti moralno
ravnanje nepristransko, saj sprejemamo pomembnost načela enakosti ljudi.
Toda če si pogledamo odnose med prijatelji in v družini, vidimo, da se nep-
ristranskost ne pričakuje. Starši morajo ljubiti svoje otroke in skrbeti zanje
– bistveno bolj kakor za otroke drugih. Morajo biti pristranski. Tudi od na-
ših prijateljev pričakujemo, da se bodo do nas obnašali drugače kakor do
neznancev. Etika vrline to zlahka razloži. Ljubezen in prijateljstvo vključu-
jeta pristranskost do ljudi, ki so nam blizu. Nekatere druge vrline pa sledi-
jo drugačni logiki in lahko zahtevajo nepristranskost. Pravičnost je deni-
mo taka vrlina.4
Kant kot vir moralnosti postavlja ravnanje iz spoštovanja do katego-
ričnega imperativa. Zgornji primer pa se pokaže, da odnos do moralnega
zakona v meni ne more biti nadomestilo za odnose do ljudi okoli mene. Da
povezava s soljudmi ravno tako tvori del moralnega tkiva življenja. Zato ni
presenetljivo, da je za etiko druge polovice dvajsetega stoletja značilen po-
vratek k etiki vrlin, ki v osredje ne postavlja pravilno ravnanje, temveč dob-
ro življenje. Tudi eksistencialistično prizadevanje po avtentičnem življenju,
ki v ospredje ne postavlja odnosa do soljudi, temveč do samega sebe, lah-
ko razumemo v tem okviru. Charlesa Taylorja to načelno stališče konkre-
tizira takole:
»Kar moramo tukaj razumeti, je moralna moč za pojmi, kot je sa-
moizpolnitev. Ko enkrat poskušamo to razložiti zgolj kot obliko
egoizma ali vrsto premajhne moralne strogosti, popuščanje sa-
memu sebi glede na trše, zahtevnejše predhodne dobe, smo že na
napačni sledi. Govorjenje o “permisivnosti” (narcisizmu, hedo-
nizmu) zgreši poanto. Naša doba ni osamljena v tem, da je pre-
malo moralne strogosti in doslednosti. Ne gre samo za to, da ljud-
je žrtvujejo svoje ljubezenske odnose in skrb za svoje otroke, da
se lahko ženejo za svojo kariero. Kaj podobnega je morda vedno
obstajalo. Poanta je v tem, da se mnogi danes počutijo poklicane,
4 Povzeto po Rachels (2003).
119
kar moramo storiti. Razočarani ste. Njegov obisk se vam zdi hladen in pre-
računljiv. Zakaj? Predvsem zato, ker ne izhaja iz pravih razlogov – prija-
teljevim motivov manjkajo medčloveške vezi in čustva. Ni problematič-
no dejanje, problematični so motivi zanj: prijateljstvo, spoštovanje so tisto,
kar cenimo, zato pričakujemo, da bo odnos ljudi do nas temeljil na njih.
Delovati zgolj zato, ker je to dolžnost (Kant) ali ker to prinese največ sreče
vsem vpletenim (utilitarizem), se nam zdi brezsrčno. In dobra teorija mora-
le bi to morala razložiti. Na načelni ravni se lahko zdi, da mora biti moralno
ravnanje nepristransko, saj sprejemamo pomembnost načela enakosti ljudi.
Toda če si pogledamo odnose med prijatelji in v družini, vidimo, da se nep-
ristranskost ne pričakuje. Starši morajo ljubiti svoje otroke in skrbeti zanje
– bistveno bolj kakor za otroke drugih. Morajo biti pristranski. Tudi od na-
ših prijateljev pričakujemo, da se bodo do nas obnašali drugače kakor do
neznancev. Etika vrline to zlahka razloži. Ljubezen in prijateljstvo vključu-
jeta pristranskost do ljudi, ki so nam blizu. Nekatere druge vrline pa sledi-
jo drugačni logiki in lahko zahtevajo nepristranskost. Pravičnost je deni-
mo taka vrlina.4
Kant kot vir moralnosti postavlja ravnanje iz spoštovanja do katego-
ričnega imperativa. Zgornji primer pa se pokaže, da odnos do moralnega
zakona v meni ne more biti nadomestilo za odnose do ljudi okoli mene. Da
povezava s soljudmi ravno tako tvori del moralnega tkiva življenja. Zato ni
presenetljivo, da je za etiko druge polovice dvajsetega stoletja značilen po-
vratek k etiki vrlin, ki v osredje ne postavlja pravilno ravnanje, temveč dob-
ro življenje. Tudi eksistencialistično prizadevanje po avtentičnem življenju,
ki v ospredje ne postavlja odnosa do soljudi, temveč do samega sebe, lah-
ko razumemo v tem okviru. Charlesa Taylorja to načelno stališče konkre-
tizira takole:
»Kar moramo tukaj razumeti, je moralna moč za pojmi, kot je sa-
moizpolnitev. Ko enkrat poskušamo to razložiti zgolj kot obliko
egoizma ali vrsto premajhne moralne strogosti, popuščanje sa-
memu sebi glede na trše, zahtevnejše predhodne dobe, smo že na
napačni sledi. Govorjenje o “permisivnosti” (narcisizmu, hedo-
nizmu) zgreši poanto. Naša doba ni osamljena v tem, da je pre-
malo moralne strogosti in doslednosti. Ne gre samo za to, da ljud-
je žrtvujejo svoje ljubezenske odnose in skrb za svoje otroke, da
se lahko ženejo za svojo kariero. Kaj podobnega je morda vedno
obstajalo. Poanta je v tem, da se mnogi danes počutijo poklicane,
4 Povzeto po Rachels (2003).
119
