Page 113 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 113
moralna vzgoja: družbenost, prenašanje vrednot in personifikacija morale
vzpostavi (oziroma prenaša) specifičen odnos do moralnosti. Ko se spreme-
ni odnos, se spremeni tudi sama družbena funkcija moralnost. Nova funk-
cija morale je morala kot naša skupna stvar. Ko je tak odnos do morale ob-
likovan, bi lahko rekli, da morale ni treba vsiljevati, saj je s tem, da smo jo
skupaj proizvedli, že naša stvar.
To se kaže v obravnavanih teorijah. Tako teorija objektnih odnosov
kot Kohlbergova teorija moralne vzgoje začneta z razvojem posameznika,
ki se zdi neodvisen od družbe. In potem se pri obeh teorijah družbenost po-
javi kot bistven dejavnik razvoja posameznika.
Videli smo, kako proces opredeljevanja vsebine moralne vzgoje pote-
ka od reakcije na vcepljanje družbenih vrednot posamezniku k bolj dina-
mičnemu razumevanju odnosa med posameznikom in družbo. Še več, ne-
kateri sodobni avtorji – opirajoč se na Levinasa – poskušajo postaviti mejo
aktivni vlogi subjekta in izpostavljajo njegovo pasivnost.6 Biesta tako opo-
zarja na Levinasovo tezo, da je odgovornost, se pravi odnos do Drugega,
temeljna struktura subjektivnosti. Tako da subjekt vznikne iz odnosa, ki
ga zaznamuje temeljna pasivnost. Levinasove opredelitve povzame takole:
»Eden od načinov, na katerega Levinas opredeli ta odnos, je 'obsesija', in to
idejo strne s preprosto, toda vznemirjajočo frazo, da je 'subjekt talec', ki ga
obsedajo odgovornosti, ki 'ne izhajajo iz odločitev, ki bi jih sprejel subjekt
...« (Biesta, 2008: 203)
Drugi pa opozarjajo, da obstaja pomembna (tudi zgodovinska) pove-
zava med Durheimom, s katerim smo začeli naš članke, in Levinasom, s ka-
terim ga končujemo. Ann Straham tako izpeljuje, da se Levinasova koncep-
tualizacija subjektivnosti kot vzpostavljene z etično odgovornostjo opira na
Durkheimov primat družbenega. Oba namreč izhajata iz tega, da biti-za-
-druge predhaja subjektivnosti (Strahan, 2016: 335). To pa odpira vprašanje
analize razmerja med dvema »oblikama« Drugega, se pravi razmerje med
Drugim kot osebo (pomembni Drugi, za učencev je to lahko učitelj) in dru-
gim kot simbolnim red oziroma družbenostjo kot tako (družbena pravila),
6 Poleg tega se ob pojmu avtonomije opozarja tudi na tisti vidik sodobnega razvo-
ja družbe, zaradi katerega avtonomija sama v sodobnem svetu nima več položaja
enoznačne in nesporne vrednote. Avtonomija se danes posamezniku nalaga, se od
njega celo zahteva, tako kot odgovornost posameznika za njegov učenje. Avtonomija
ima kot cilj vzgoje danes lahko status prefinjene manipulacije: si avtonomen, zato
moraš sam prevzeti odgovornost za svoj položaj. Težava je seveda v tem, da za svoj
položaj v družbi posameznik ni v celoti sam odgovoren. Tu se pokaže, kako je za ra-
zumevanje vzgoje potrebno v nekem trenutku preseči okvire odnosa vzgojitelj-vzga-
jani in v analizo pritegniti prostor, ki se nahaja izven šole, predvsem družbo, v kat-
eri se šola nahaja.
113
vzpostavi (oziroma prenaša) specifičen odnos do moralnosti. Ko se spreme-
ni odnos, se spremeni tudi sama družbena funkcija moralnost. Nova funk-
cija morale je morala kot naša skupna stvar. Ko je tak odnos do morale ob-
likovan, bi lahko rekli, da morale ni treba vsiljevati, saj je s tem, da smo jo
skupaj proizvedli, že naša stvar.
To se kaže v obravnavanih teorijah. Tako teorija objektnih odnosov
kot Kohlbergova teorija moralne vzgoje začneta z razvojem posameznika,
ki se zdi neodvisen od družbe. In potem se pri obeh teorijah družbenost po-
javi kot bistven dejavnik razvoja posameznika.
Videli smo, kako proces opredeljevanja vsebine moralne vzgoje pote-
ka od reakcije na vcepljanje družbenih vrednot posamezniku k bolj dina-
mičnemu razumevanju odnosa med posameznikom in družbo. Še več, ne-
kateri sodobni avtorji – opirajoč se na Levinasa – poskušajo postaviti mejo
aktivni vlogi subjekta in izpostavljajo njegovo pasivnost.6 Biesta tako opo-
zarja na Levinasovo tezo, da je odgovornost, se pravi odnos do Drugega,
temeljna struktura subjektivnosti. Tako da subjekt vznikne iz odnosa, ki
ga zaznamuje temeljna pasivnost. Levinasove opredelitve povzame takole:
»Eden od načinov, na katerega Levinas opredeli ta odnos, je 'obsesija', in to
idejo strne s preprosto, toda vznemirjajočo frazo, da je 'subjekt talec', ki ga
obsedajo odgovornosti, ki 'ne izhajajo iz odločitev, ki bi jih sprejel subjekt
...« (Biesta, 2008: 203)
Drugi pa opozarjajo, da obstaja pomembna (tudi zgodovinska) pove-
zava med Durheimom, s katerim smo začeli naš članke, in Levinasom, s ka-
terim ga končujemo. Ann Straham tako izpeljuje, da se Levinasova koncep-
tualizacija subjektivnosti kot vzpostavljene z etično odgovornostjo opira na
Durkheimov primat družbenega. Oba namreč izhajata iz tega, da biti-za-
-druge predhaja subjektivnosti (Strahan, 2016: 335). To pa odpira vprašanje
analize razmerja med dvema »oblikama« Drugega, se pravi razmerje med
Drugim kot osebo (pomembni Drugi, za učencev je to lahko učitelj) in dru-
gim kot simbolnim red oziroma družbenostjo kot tako (družbena pravila),
6 Poleg tega se ob pojmu avtonomije opozarja tudi na tisti vidik sodobnega razvo-
ja družbe, zaradi katerega avtonomija sama v sodobnem svetu nima več položaja
enoznačne in nesporne vrednote. Avtonomija se danes posamezniku nalaga, se od
njega celo zahteva, tako kot odgovornost posameznika za njegov učenje. Avtonomija
ima kot cilj vzgoje danes lahko status prefinjene manipulacije: si avtonomen, zato
moraš sam prevzeti odgovornost za svoj položaj. Težava je seveda v tem, da za svoj
položaj v družbi posameznik ni v celoti sam odgovoren. Tu se pokaže, kako je za ra-
zumevanje vzgoje potrebno v nekem trenutku preseči okvire odnosa vzgojitelj-vzga-
jani in v analizo pritegniti prostor, ki se nahaja izven šole, predvsem družbo, v kat-
eri se šola nahaja.
113
