Page 112 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 112
prispevki k didaktiki filozofije/etike
resnic, njihov pomen, pa tudi njihovo upravičenost. V tem je ključna razli-
ka med prenašanjem v prvem in drugem pomenu besede.
A nedirektivno prenašanje ima lahko tudi negativen vidik: če otroci
svobodno odkrivajo vsebine, ki so vnaprej predpisane, in najdevajo vred-
note, ki jih po učnem načrtu morajo najti, potem to odpira pot za še bolj
prefinjeno manipulacijo. Učencem se zdi, da so samo odkrili, a ta svobo-
da je bila navidezna. Okolje je bilo prefinjeno organizirano tako, da bo naš-
lo tisto, kar se mora najti. Kar smo sami našli, je bolj »naše«, temu se težje
upiramo, to težje kritiziramo. Ta možnost skrite manipulacije, ki jo omo-
goča »svobodno raziskovanje« od šole terja posebno pozornost in gojenje
etosa radikalne kritičnosti, se pravi okolja, v katerem je jasno, da so tudi naši
skupni rezultati lahko predmet kritike.
Zdi se, da polemika proti indoktrinaciji, proti tradicionalnemu pre-
našanju družbenih vrednot včasih nekoliko zamegli sicer »očitno« dejstvo,
da se o družbenosti ni mogoče pogajati. Da so samostojno mišljenje, kritič-
nost in avtonomija mogoči šele na osnovi družbenosti. Da je neka temeljna
transmisija družbenosti pogoj za konstitucijo subjekta. V tem smislu je za
vzpostavitev subjekta poleg aktivnosti ključna temeljna pasivnost, temelj-
na heteronomija.
Sklep
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti prostor za
svobodo posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega učenca,
na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni razmisleki o
moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je najprej »ne«
moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj prenesla družbene vredno-
te. Ta začetni ograditev od družbe tako močno določi teren diskusije, da
se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne« prenašanju družbenih
vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe, morala posameznika
presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med ose-
bami. Po drugi strani pa drži, da je obstoj morale odvisen od posameznih
oseb, saj kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obstaja konsenz gle-
de potrebe po njenem obstoju.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do morale performativen, kar po-
meni, da naš odnos do morale spreminja samo moralo. Bistvena ideja mo-
ralne vzgoje je torej, da je potreben premik, ko družbena moral ni več do-
jeta kot odtujena sila, temveč naša skupna stvar. Cilj moralne vzgoje tako
ni, da se vceplja obstoječo družbeno moralo, cilj moralne vzgoje je, da se
112
resnic, njihov pomen, pa tudi njihovo upravičenost. V tem je ključna razli-
ka med prenašanjem v prvem in drugem pomenu besede.
A nedirektivno prenašanje ima lahko tudi negativen vidik: če otroci
svobodno odkrivajo vsebine, ki so vnaprej predpisane, in najdevajo vred-
note, ki jih po učnem načrtu morajo najti, potem to odpira pot za še bolj
prefinjeno manipulacijo. Učencem se zdi, da so samo odkrili, a ta svobo-
da je bila navidezna. Okolje je bilo prefinjeno organizirano tako, da bo naš-
lo tisto, kar se mora najti. Kar smo sami našli, je bolj »naše«, temu se težje
upiramo, to težje kritiziramo. Ta možnost skrite manipulacije, ki jo omo-
goča »svobodno raziskovanje« od šole terja posebno pozornost in gojenje
etosa radikalne kritičnosti, se pravi okolja, v katerem je jasno, da so tudi naši
skupni rezultati lahko predmet kritike.
Zdi se, da polemika proti indoktrinaciji, proti tradicionalnemu pre-
našanju družbenih vrednot včasih nekoliko zamegli sicer »očitno« dejstvo,
da se o družbenosti ni mogoče pogajati. Da so samostojno mišljenje, kritič-
nost in avtonomija mogoči šele na osnovi družbenosti. Da je neka temeljna
transmisija družbenosti pogoj za konstitucijo subjekta. V tem smislu je za
vzpostavitev subjekta poleg aktivnosti ključna temeljna pasivnost, temelj-
na heteronomija.
Sklep
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti prostor za
svobodo posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega učenca,
na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni razmisleki o
moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je najprej »ne«
moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj prenesla družbene vredno-
te. Ta začetni ograditev od družbe tako močno določi teren diskusije, da
se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne« prenašanju družbenih
vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe, morala posameznika
presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med ose-
bami. Po drugi strani pa drži, da je obstoj morale odvisen od posameznih
oseb, saj kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obstaja konsenz gle-
de potrebe po njenem obstoju.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do morale performativen, kar po-
meni, da naš odnos do morale spreminja samo moralo. Bistvena ideja mo-
ralne vzgoje je torej, da je potreben premik, ko družbena moral ni več do-
jeta kot odtujena sila, temveč naša skupna stvar. Cilj moralne vzgoje tako
ni, da se vceplja obstoječo družbeno moralo, cilj moralne vzgoje je, da se
112
