Page 690 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 690
vilno rabo teoloških izrazov, temveč veliko bolj za razumljivost. Njegova teologija
je bila kot instinktivno spoznanje, kako je treba živeti v skladu z evangelijskim
naukom. Verska terminologija mu je bila okvir njegove teološke misli, vendar
ni uporabljal »visokih, kunštnih oli neznanih besed«, zadovoljil se je s kranjskim
besediščem, kar je pojasnil: » … zakaj ta muč svetiga evangelija inu naše izveličanje ne
stoji v lepih, ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim
svetim krščanskim lebnu.« V tej Trubarjevi izjavi se zrcali njegova daljnovidnost, ko
je za dvesto let prehitel Gramatiko Jerneja Kopitarja in postavil načelo o ljudskem
jeziku tudi za cerkveno rabo.104 Hkrati moremo ugotoviti, da je Trubar zelo dobro
poznal svojega slovenskega človeka, saj je prepoznal družbeno in kulturno okolje, v
katerem je živel preprosti Slovenec 16. stoletja, in temu ustrezno je izbral sredstvo
komunikacije, s katerim bo najlažje stopal v stik s svojim vernikom. To sredstvo je
bil najprej ustrezen jezik kot govorjena, pridigana beseda, kasneje pa se je odločil za
knjigo – tiskano besedo.
Trubar je svojo prvo knjigo 1550 (in prav vse naslednje) dal Slovencem z željo, da
bi jim bila v religiozno oporo. V pregnanstvu se je navadil, da je ob vseh takratnih
teoloških prepirih šel srednjo pot in nikoli se ni spuščal v »teološke spekulacije«.
Njegova teologija je bila teorija, ki je upoštevala prakso, ni bila abstraktna,
neuporabna za vsakdanje življenje, temveč je bila vseskozi usmerjena v prakso.105
Takratnim reformacijskim teološkim disputacijam med cvinglijanci (švicarska veja
reformacije) in lutrovci (nemška struja) se je v glavnem izogibal, znotraj reformacije
je želel ohraniti strpnost in do nekaterih teoloških vprašanj je ohranil povsem lastno
stališče, kar je med drugim najbolje izrazil v pismu Bulingerju 1557: »Kaj koristijo
pobožnim preprostim kristjanom take visoke disputacije o resnični, telesni bistveni
in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji, cvinglijanski in lutrski
priznavajo, da niso le znamenja /…/ Kristus da je svoji večerji /…/ posvetil kruh v
svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem
nič več disputirati. Je pač skrivnost.«106 Rajhman ugotavlja, da je Trubarjev stavek »je
pač skrivnost« bistvenega pomena za razumevanje njegove izvirne poti v takratnih
teoloških disputacijah v zvezi z osnovnimi vprašanji glede evharistije, ki so znotraj
protestantskih smeri 16. stoletja povzročala največ razhajanj. To mu je v veliki meri
pomagalo, da je ohranil pravilno razmerje do preprostega človeka in njegove stiske,
104 J. Rajhman, Trubarjev svet, 36–37.
105 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 7.
106 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28.
690
je bila kot instinktivno spoznanje, kako je treba živeti v skladu z evangelijskim
naukom. Verska terminologija mu je bila okvir njegove teološke misli, vendar
ni uporabljal »visokih, kunštnih oli neznanih besed«, zadovoljil se je s kranjskim
besediščem, kar je pojasnil: » … zakaj ta muč svetiga evangelija inu naše izveličanje ne
stoji v lepih, ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim
svetim krščanskim lebnu.« V tej Trubarjevi izjavi se zrcali njegova daljnovidnost, ko
je za dvesto let prehitel Gramatiko Jerneja Kopitarja in postavil načelo o ljudskem
jeziku tudi za cerkveno rabo.104 Hkrati moremo ugotoviti, da je Trubar zelo dobro
poznal svojega slovenskega človeka, saj je prepoznal družbeno in kulturno okolje, v
katerem je živel preprosti Slovenec 16. stoletja, in temu ustrezno je izbral sredstvo
komunikacije, s katerim bo najlažje stopal v stik s svojim vernikom. To sredstvo je
bil najprej ustrezen jezik kot govorjena, pridigana beseda, kasneje pa se je odločil za
knjigo – tiskano besedo.
Trubar je svojo prvo knjigo 1550 (in prav vse naslednje) dal Slovencem z željo, da
bi jim bila v religiozno oporo. V pregnanstvu se je navadil, da je ob vseh takratnih
teoloških prepirih šel srednjo pot in nikoli se ni spuščal v »teološke spekulacije«.
Njegova teologija je bila teorija, ki je upoštevala prakso, ni bila abstraktna,
neuporabna za vsakdanje življenje, temveč je bila vseskozi usmerjena v prakso.105
Takratnim reformacijskim teološkim disputacijam med cvinglijanci (švicarska veja
reformacije) in lutrovci (nemška struja) se je v glavnem izogibal, znotraj reformacije
je želel ohraniti strpnost in do nekaterih teoloških vprašanj je ohranil povsem lastno
stališče, kar je med drugim najbolje izrazil v pismu Bulingerju 1557: »Kaj koristijo
pobožnim preprostim kristjanom take visoke disputacije o resnični, telesni bistveni
in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji, cvinglijanski in lutrski
priznavajo, da niso le znamenja /…/ Kristus da je svoji večerji /…/ posvetil kruh v
svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem
nič več disputirati. Je pač skrivnost.«106 Rajhman ugotavlja, da je Trubarjev stavek »je
pač skrivnost« bistvenega pomena za razumevanje njegove izvirne poti v takratnih
teoloških disputacijah v zvezi z osnovnimi vprašanji glede evharistije, ki so znotraj
protestantskih smeri 16. stoletja povzročala največ razhajanj. To mu je v veliki meri
pomagalo, da je ohranil pravilno razmerje do preprostega človeka in njegove stiske,
104 J. Rajhman, Trubarjev svet, 36–37.
105 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 7.
106 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28.
690
