Page 694 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 694
kulturnem dvigu tega svojega človeka. V posvetilih je tujcem in domačim
naslovljencem poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne ravni s knjigo in
prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot duhovnika temeljno
poslanstvo. Tudi iz Trubarjevih posvetil in predgovorov spoznavamo poseben odnos.
Odnos avtorja do naslovljenca svojega posvetila, do človeka kot posameznika in
kot pripadnika neke kulturne in jezikovne skupine, ki je tudi po njegovi zaslugi iz
ljudstva vse bolj postajala narod.
Zakaj smo toliko prostora namenili Trubarjevi antropologiji in njegovim začetkom
slovenske teološke govorice? V obravnavi Trubarjevega opusa moremo tudi
njegovo prevodno svetopisemsko delo gledati z vidika teološke kakor tudi kulturne
antropologije. Jezik, še posebej knjižni jezik, je ena od temeljnih antropoloških
kategorij, ki pogojuje človeka kot osebo, je sredstvo njegove komunikacije s sočlovekom,
s svetom in z Bogom, saj se z njim človek poistoveti kot pripadnik nekega naroda. S tega
vidika je proces zapisovanja in nastanek knjižnega jezika gotovo ena od antropoloških
kategorij, ki pogojuje človeka kot osebo, posameznika in pripadnika občestva znotraj
narodne skupnosti. V obravnavi Trubarjeve vloge v razvoju slovenskega knjižnega
jezika in teološke govorice smo tako izpostavili počelo in vzvod nadaljnjega razvoja
slovenskega knjižnega jezika in, znotraj njega, slovenske teološke govorice, ki je zrasla iz
biblične govorice, in je brez Trubarja gotovo ne bi poznali v današnji obliki.
Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov
V celotnem opusu Primoža Trubarja poleg prvih slovenskih knjig in ohranjenih
pisem igrajo pomembno vlogo tudi posvetila in predgovori v njegovih tiskanih
knjižnih delih, med katerimi zavzemajo svetopisemski tiski vidno mesto. Trubarjeva
posvetila in predgovore je znanstveni in strokovni javnosti v nemški izdaji
podrobneje predstavil Oskar Sakrausky,111 delno v slovenskem prevodu Mirko
Rupel,112 še prej Janko Lokar113 in kasneje Peter Scherer,114 s poudarkom na pismih pa
Jože Rajhman.115 Avtorji so se dotaknili predvsem vsebine in oblike, vloge nemškega
in slovenskega jezika v posvetilih in predgovorih, manj pa je bilo poudarka na
naslovnikih, ki so jim bila posvetila namenjena. Prav iz teh pa je mogoče izluščiti
111 O. Sakrausky, Primus Truber, Deutsache Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformation-
swerk. Wien, Ljubljana 1989.
112 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, 1966.
113 J. Lokar, Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev, Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 1–20.
114 P. Scherer, Die Funktion des deutschen Texets und der deutschen Sprache im Korpus der sloweni-
schen protestantischen Schriften, III. Trubarjev zbornik. Ljubljana 1996, 323–329.
115 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986.
694
naslovljencem poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne ravni s knjigo in
prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot duhovnika temeljno
poslanstvo. Tudi iz Trubarjevih posvetil in predgovorov spoznavamo poseben odnos.
Odnos avtorja do naslovljenca svojega posvetila, do človeka kot posameznika in
kot pripadnika neke kulturne in jezikovne skupine, ki je tudi po njegovi zaslugi iz
ljudstva vse bolj postajala narod.
Zakaj smo toliko prostora namenili Trubarjevi antropologiji in njegovim začetkom
slovenske teološke govorice? V obravnavi Trubarjevega opusa moremo tudi
njegovo prevodno svetopisemsko delo gledati z vidika teološke kakor tudi kulturne
antropologije. Jezik, še posebej knjižni jezik, je ena od temeljnih antropoloških
kategorij, ki pogojuje človeka kot osebo, je sredstvo njegove komunikacije s sočlovekom,
s svetom in z Bogom, saj se z njim človek poistoveti kot pripadnik nekega naroda. S tega
vidika je proces zapisovanja in nastanek knjižnega jezika gotovo ena od antropoloških
kategorij, ki pogojuje človeka kot osebo, posameznika in pripadnika občestva znotraj
narodne skupnosti. V obravnavi Trubarjeve vloge v razvoju slovenskega knjižnega
jezika in teološke govorice smo tako izpostavili počelo in vzvod nadaljnjega razvoja
slovenskega knjižnega jezika in, znotraj njega, slovenske teološke govorice, ki je zrasla iz
biblične govorice, in je brez Trubarja gotovo ne bi poznali v današnji obliki.
Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov
V celotnem opusu Primoža Trubarja poleg prvih slovenskih knjig in ohranjenih
pisem igrajo pomembno vlogo tudi posvetila in predgovori v njegovih tiskanih
knjižnih delih, med katerimi zavzemajo svetopisemski tiski vidno mesto. Trubarjeva
posvetila in predgovore je znanstveni in strokovni javnosti v nemški izdaji
podrobneje predstavil Oskar Sakrausky,111 delno v slovenskem prevodu Mirko
Rupel,112 še prej Janko Lokar113 in kasneje Peter Scherer,114 s poudarkom na pismih pa
Jože Rajhman.115 Avtorji so se dotaknili predvsem vsebine in oblike, vloge nemškega
in slovenskega jezika v posvetilih in predgovorih, manj pa je bilo poudarka na
naslovnikih, ki so jim bila posvetila namenjena. Prav iz teh pa je mogoče izluščiti
111 O. Sakrausky, Primus Truber, Deutsache Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformation-
swerk. Wien, Ljubljana 1989.
112 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, 1966.
113 J. Lokar, Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev, Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 1–20.
114 P. Scherer, Die Funktion des deutschen Texets und der deutschen Sprache im Korpus der sloweni-
schen protestantischen Schriften, III. Trubarjev zbornik. Ljubljana 1996, 323–329.
115 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986.
694
