Page 691 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 691
bogoslužju pa je s preprosto teološko govorico znal vzpostaviti sožitje med
plemstvom in preprostim ljudstvom.
V zapisovanju svoje teološke govorice je imel Trubar nemalo težav. Kaj kmalu
je zaznal razliko med biblijsko evangeljsko govorico in teološkim jezikom. Pri
prevajanju Svetega pisma je evangelije sorazmerno hitro prevedel, medtem pa je za
teološko bogata Pavlova pisma potreboval več časa. J. Rajhman v tem vidi dokaz, da
so zahtevnejša besedila zanj predstavljala večjo težavnost prevajanja, saj so ti spisi
zahtevali drugačen teološki jezik, kot je bil jezik štirih evangelijev: »Če je Trubarju
že biblična govorica delala preglavice, mu jih je teološka pripravila še več. Toda
ustavimo se najprej pri biblični govorici. Ob njej bomo lažje našli prehod k teološki
govorici. Če prav vidim, gre razlikovati med naravno (versko, religiozno govorico),
biblično in teološko govorico. Kakor je bila naravna religiozna govorica že navzoča
v Trubarjevem času, pa še ni bila biblična, če seveda odmislimo biblične molitvene
obrazce (tudi v rateškem in stiškem rokopisu), ki jih pa ljudstvo ni sprejelo kot
biblično besedilo, tako vsaj mislim, ne da bi se mogel opreti na dokazno gradivo, je
biblična govorica čakala na svoj slovenski dan.«107
Trubarjev teološki izraz v dojeti slovenski vernosti
Trubar je v snovanju slovenskega teološkega izraza imel na voljo dvoje: poiskati
izraze za poimenovanje teoloških pojmov v slovenskem vsakdanjem govoru, kakor
je to storil Luther za biblične pojme v nemškem jeziku, ali skovati povsem nove
izraze, ki bi bili delno prevedeni iz nemščine in latinščine. Odločil se je za srednjo
pot s pretanjenim čutom za slovenski jezik in tako nakazal pot reševanja problema
teološkega jezika tudi svojim naslednikom. Izdelal je lasten teološki slovar in vanj
vgradil slovensko kulturno posebnost. Moral je iznajti svojevrstno govorico, da
bi mogel v slovenskem prostoru slovenskemu verniku pojasniti pojme, ki so mu
bili – teološko neizobraženemu – nedvomno oddaljeni, če ne celo tuji. Trubarju je
šlo za dojeto in ne za prevzeto oziroma prevedeno vernost.108 Človek naj bi namreč
šele tedaj sprejel neko bitnost, če jo prešine s svojim duhom. Vsako obdobje po
svoje občuti razdaljo med teološko in vsakdanjo govorico in vsako obdobje mora
premostiti prepad, da vsaj zmanjša to razdaljo, če je že ne more odpraviti.
Biblična govorica naj bi za slovenskega človeka že bila umljiva, vsaj v kategoriji
besednega zaklada v skladu s Trubarjevo zahtevo po preprostem jeziku, ki ga bodo
razumeli v slovenskih deželah. Trubar se je nedvomno držal načela o umljivosti
107 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 44.
108 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 47.
691
plemstvom in preprostim ljudstvom.
V zapisovanju svoje teološke govorice je imel Trubar nemalo težav. Kaj kmalu
je zaznal razliko med biblijsko evangeljsko govorico in teološkim jezikom. Pri
prevajanju Svetega pisma je evangelije sorazmerno hitro prevedel, medtem pa je za
teološko bogata Pavlova pisma potreboval več časa. J. Rajhman v tem vidi dokaz, da
so zahtevnejša besedila zanj predstavljala večjo težavnost prevajanja, saj so ti spisi
zahtevali drugačen teološki jezik, kot je bil jezik štirih evangelijev: »Če je Trubarju
že biblična govorica delala preglavice, mu jih je teološka pripravila še več. Toda
ustavimo se najprej pri biblični govorici. Ob njej bomo lažje našli prehod k teološki
govorici. Če prav vidim, gre razlikovati med naravno (versko, religiozno govorico),
biblično in teološko govorico. Kakor je bila naravna religiozna govorica že navzoča
v Trubarjevem času, pa še ni bila biblična, če seveda odmislimo biblične molitvene
obrazce (tudi v rateškem in stiškem rokopisu), ki jih pa ljudstvo ni sprejelo kot
biblično besedilo, tako vsaj mislim, ne da bi se mogel opreti na dokazno gradivo, je
biblična govorica čakala na svoj slovenski dan.«107
Trubarjev teološki izraz v dojeti slovenski vernosti
Trubar je v snovanju slovenskega teološkega izraza imel na voljo dvoje: poiskati
izraze za poimenovanje teoloških pojmov v slovenskem vsakdanjem govoru, kakor
je to storil Luther za biblične pojme v nemškem jeziku, ali skovati povsem nove
izraze, ki bi bili delno prevedeni iz nemščine in latinščine. Odločil se je za srednjo
pot s pretanjenim čutom za slovenski jezik in tako nakazal pot reševanja problema
teološkega jezika tudi svojim naslednikom. Izdelal je lasten teološki slovar in vanj
vgradil slovensko kulturno posebnost. Moral je iznajti svojevrstno govorico, da
bi mogel v slovenskem prostoru slovenskemu verniku pojasniti pojme, ki so mu
bili – teološko neizobraženemu – nedvomno oddaljeni, če ne celo tuji. Trubarju je
šlo za dojeto in ne za prevzeto oziroma prevedeno vernost.108 Človek naj bi namreč
šele tedaj sprejel neko bitnost, če jo prešine s svojim duhom. Vsako obdobje po
svoje občuti razdaljo med teološko in vsakdanjo govorico in vsako obdobje mora
premostiti prepad, da vsaj zmanjša to razdaljo, če je že ne more odpraviti.
Biblična govorica naj bi za slovenskega človeka že bila umljiva, vsaj v kategoriji
besednega zaklada v skladu s Trubarjevo zahtevo po preprostem jeziku, ki ga bodo
razumeli v slovenskih deželah. Trubar se je nedvomno držal načela o umljivosti
107 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 44.
108 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 47.
691
