Page 695 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 695
te vsebine, ki nam osvetljujejo antropološko sporočilnost Trubarjeve misli 16.
stoletja.
Kot smo že ugotovili, je z vidika teološke antropologije Trubar jasen. Njegovo
duhovništvo sprva znotraj katoliške Cerkve in po sedemnajstih letih njegov živeti
protestantizem vse do smrti mu dajeta pečat dušnega pastirja, ki je poudarjal
človekovo grešnost, obnovitev njegove bogopodobnosti po Kristusu, milosti in veri.
Trubarju je bil človekov greh povod Kristusovega učlovečenja: »Za tiga volo Gospod
Bug oča nebeski iz nega velike gnade inu milosti v suiem modrim svetu v ti Troici je
znešal an čuden pot tiga človeka spet sturiti dobriga, h timu je odločil suiga lubiga
sinu Jezusa Kristusa gospodi inu ohranenika našiga, de je v tim času moral postati
an človik inu biti an spravlivic.«116 Opravičenje po veri »sola fide« je mogoče samo
zaradi neskončne božje milosti. Človek je v središču dogajanja, toda tako, da je še
vedo odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava sebe
kot slabotnega grešnika – to je bila osrednja misel Trubarjeve teološke antropologije.
Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prejme s pomočjo
njemu razumljivega jezika, pa nam daje možnost razjasnitve njegovega sporočila tudi
z vidika kulturne antropologije.
Z vidika slednje se moramo ozreti na Trubarjeve naslovljence slovenskih in nemških
predgovorov, ki jim je namenjal svoja dela. Zanimiva je teza P. Schererja, da je
slovenski »predgovor« treba razlikovati od nemškega posvetilnega predgovora, ki je
pravzaprav »dedikacija«. Ta razlika zvrsti ni nujno tudi razlika po tematiki in vsebini,
pač pa bolj razlika po obliki in kompoziciji. Razvoj posvetila v knjigah v 16. stoletju
spremljata dva bistvena dejavnika. Prvič: čeprav so pisci še delovali po vzoru cehov,
so se vse bolj zavedali svojih avtorskih pravic. Kot drugo, tiskar kakor tudi avtor sta
bila že zaradi visokih stroškov tiska prisiljena, da sta razen kupcev za svoje izdelke
iskala tudi osebe, ki bi bile iz lastnih političnih, verskih ali finančnih interesov ali
zgolj zaradi popularizacije in javnega imenovanja njihovega imena, pripravljene
vnaprej denarno podpreti tiskanje knjig. Vsekakor je knjiga kot nov medij na začetku
Guttenbergove ere omogočala, da posameznik preko posvetila v določeni meri
ob zmernem in preračunanem kapitalnem vložku doseže večno slavo in spomin.
Interesi avtorja in tistega, na katerega je bilo posvetilo naslovljeno, so se torej v celoti
ujemali.117 Tako Schottenlohrer o posvetilih 16. stoletja.
116 J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, 85.
117 K. Schottenloher, Die Widmungsvorrede, 195.
695
stoletja.
Kot smo že ugotovili, je z vidika teološke antropologije Trubar jasen. Njegovo
duhovništvo sprva znotraj katoliške Cerkve in po sedemnajstih letih njegov živeti
protestantizem vse do smrti mu dajeta pečat dušnega pastirja, ki je poudarjal
človekovo grešnost, obnovitev njegove bogopodobnosti po Kristusu, milosti in veri.
Trubarju je bil človekov greh povod Kristusovega učlovečenja: »Za tiga volo Gospod
Bug oča nebeski iz nega velike gnade inu milosti v suiem modrim svetu v ti Troici je
znešal an čuden pot tiga človeka spet sturiti dobriga, h timu je odločil suiga lubiga
sinu Jezusa Kristusa gospodi inu ohranenika našiga, de je v tim času moral postati
an človik inu biti an spravlivic.«116 Opravičenje po veri »sola fide« je mogoče samo
zaradi neskončne božje milosti. Človek je v središču dogajanja, toda tako, da je še
vedo odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava sebe
kot slabotnega grešnika – to je bila osrednja misel Trubarjeve teološke antropologije.
Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prejme s pomočjo
njemu razumljivega jezika, pa nam daje možnost razjasnitve njegovega sporočila tudi
z vidika kulturne antropologije.
Z vidika slednje se moramo ozreti na Trubarjeve naslovljence slovenskih in nemških
predgovorov, ki jim je namenjal svoja dela. Zanimiva je teza P. Schererja, da je
slovenski »predgovor« treba razlikovati od nemškega posvetilnega predgovora, ki je
pravzaprav »dedikacija«. Ta razlika zvrsti ni nujno tudi razlika po tematiki in vsebini,
pač pa bolj razlika po obliki in kompoziciji. Razvoj posvetila v knjigah v 16. stoletju
spremljata dva bistvena dejavnika. Prvič: čeprav so pisci še delovali po vzoru cehov,
so se vse bolj zavedali svojih avtorskih pravic. Kot drugo, tiskar kakor tudi avtor sta
bila že zaradi visokih stroškov tiska prisiljena, da sta razen kupcev za svoje izdelke
iskala tudi osebe, ki bi bile iz lastnih političnih, verskih ali finančnih interesov ali
zgolj zaradi popularizacije in javnega imenovanja njihovega imena, pripravljene
vnaprej denarno podpreti tiskanje knjig. Vsekakor je knjiga kot nov medij na začetku
Guttenbergove ere omogočala, da posameznik preko posvetila v določeni meri
ob zmernem in preračunanem kapitalnem vložku doseže večno slavo in spomin.
Interesi avtorja in tistega, na katerega je bilo posvetilo naslovljeno, so se torej v celoti
ujemali.117 Tako Schottenlohrer o posvetilih 16. stoletja.
116 J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, 85.
117 K. Schottenloher, Die Widmungsvorrede, 195.
695
