Page 693 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 693
v svojih posvetilih skrbno izbiral naslovljence, ki jim je namenjal ta posvetila
in predgovore. V odnosu do teh se je dotaknil celotne vertikalne in horizontalne
družbene razslojitve svojega časa in si na ta način hote ali nehote ustvaril središčno
pozicijo v svojem verskem, kulturnem in družbenem okolju, ki ga je sicer izvrglo v
njegov »nigdirdom«, vendar pa je prav njegovo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je
ponesel celovito »informacijo« o tem okolju tudi v tujino.
Trubar je največ izvirnosti pokazal v posvetilih in predgovorih k vsem svojim
tiskanim delom. Posvetilo in predgovor v protestantski knjigi ni posebnost zgolj te
dobe, predstavlja pa vsekakor pomemben medij, s pomočjo katerega je avtor oziroma
pisec širši javnosti sporočil informacijo, ki je sicer bila namenjena posamezniku
ali konkretni ciljni skupini, dotaknila pa se je (ta informacija) vsakogar, ki je imel
dostop do knjige. Oblika posvetila je bila podobna že od humanizma dalje in kot
opozarja K. Schottenloher, je posvetilo imelo več ali manj podoben namen pri vseh
avtorjih. »Učinek poudarjanja odličnosti v posvetilu je pomagal pesniku, učenjaku,
pisatelju do večje veljave v družbi. Javno izkazovanje spoštovanja, hvalospevi časti
so bili v njegovih rokah. V svojih posvetilih je lahko našteval vse mogoče zasluge
naslovnika, povzdigoval njegovo plemenito poreklo, pripovedoval o njegovih
slavnih dejanjih. Kot 'darovalec' slave in časti je imel možnost s svojim darilom
prodreti v vse družbene sloje in se tako počutiti povzdignjenega na družbeni nivo
naslovljenca.«110 Če to trditev upoštevamo pri Trubarju, ji moramo pritrditi seveda
le v primerih, ko so naslovljenci njegovih posvetil pripadniki višjega družbenega
sloja. Pri Trubarju pa se nam zastavlja vprašanje, s kakšnim namenom je svoja dela
posvečal tudi naslovljencem, ki so bili po svojem družbenem položaju nižji od njega.
S poznavanjem njegove verske fiziognomije in njegovega verskega programa moremo
reči, da je zanj preprosti slovenski človek najvišja etična vrednota, ki ji je posvetil
vse svoje življenje. Človek, in to slovenski človek, je vreden, da mu posreduje vero v
njegovem jeziku, s tem pa ga dviga na višjo kulturno raven, seveda ob zagotovilu, da
bo s pravim spoznanjem božje besede tudi opravičen.
Trubar je s pozornim opazovanjem in preučevanjem svojega okolja opisal
slovenskega človeka v njegovih temeljnih antropoloških danostih. Prepoznal je
problem jezika kot sredstva človekovega kulturnega dozorevanja; njegovo potrebo po
verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje v verski vzgoji in obredju,
četudi za ceno preganjanja. Opozarjal je na zaostalost slovenskega človeka, ki je brez
božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen zatiranju, in rešitev je videl v verskem
110 K. Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts, Münster 1953, 195.
693
in predgovore. V odnosu do teh se je dotaknil celotne vertikalne in horizontalne
družbene razslojitve svojega časa in si na ta način hote ali nehote ustvaril središčno
pozicijo v svojem verskem, kulturnem in družbenem okolju, ki ga je sicer izvrglo v
njegov »nigdirdom«, vendar pa je prav njegovo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je
ponesel celovito »informacijo« o tem okolju tudi v tujino.
Trubar je največ izvirnosti pokazal v posvetilih in predgovorih k vsem svojim
tiskanim delom. Posvetilo in predgovor v protestantski knjigi ni posebnost zgolj te
dobe, predstavlja pa vsekakor pomemben medij, s pomočjo katerega je avtor oziroma
pisec širši javnosti sporočil informacijo, ki je sicer bila namenjena posamezniku
ali konkretni ciljni skupini, dotaknila pa se je (ta informacija) vsakogar, ki je imel
dostop do knjige. Oblika posvetila je bila podobna že od humanizma dalje in kot
opozarja K. Schottenloher, je posvetilo imelo več ali manj podoben namen pri vseh
avtorjih. »Učinek poudarjanja odličnosti v posvetilu je pomagal pesniku, učenjaku,
pisatelju do večje veljave v družbi. Javno izkazovanje spoštovanja, hvalospevi časti
so bili v njegovih rokah. V svojih posvetilih je lahko našteval vse mogoče zasluge
naslovnika, povzdigoval njegovo plemenito poreklo, pripovedoval o njegovih
slavnih dejanjih. Kot 'darovalec' slave in časti je imel možnost s svojim darilom
prodreti v vse družbene sloje in se tako počutiti povzdignjenega na družbeni nivo
naslovljenca.«110 Če to trditev upoštevamo pri Trubarju, ji moramo pritrditi seveda
le v primerih, ko so naslovljenci njegovih posvetil pripadniki višjega družbenega
sloja. Pri Trubarju pa se nam zastavlja vprašanje, s kakšnim namenom je svoja dela
posvečal tudi naslovljencem, ki so bili po svojem družbenem položaju nižji od njega.
S poznavanjem njegove verske fiziognomije in njegovega verskega programa moremo
reči, da je zanj preprosti slovenski človek najvišja etična vrednota, ki ji je posvetil
vse svoje življenje. Človek, in to slovenski človek, je vreden, da mu posreduje vero v
njegovem jeziku, s tem pa ga dviga na višjo kulturno raven, seveda ob zagotovilu, da
bo s pravim spoznanjem božje besede tudi opravičen.
Trubar je s pozornim opazovanjem in preučevanjem svojega okolja opisal
slovenskega človeka v njegovih temeljnih antropoloških danostih. Prepoznal je
problem jezika kot sredstva človekovega kulturnega dozorevanja; njegovo potrebo po
verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje v verski vzgoji in obredju,
četudi za ceno preganjanja. Opozarjal je na zaostalost slovenskega človeka, ki je brez
božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen zatiranju, in rešitev je videl v verskem
110 K. Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts, Münster 1953, 195.
693
