Page 692 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 692
lične govorice, čeprav je v prevodu Pavlovih pisem govoril o temnih mestih, ki
so nejasna kljub še tako razumljivi govorici. Zato je bil prisiljen tolmačiti biblično
sporočilo, ne le z ustreznim prevodom, temveč tudi s komentarji. Ti pa so ob
»božjem sporočilu«, ki je bilo omejeno na ozek jezikovni prostor, mogli obširneje in
izčrpno podati vsebino sporočila. V tem Trubarjevem prizadevanju je viden en sam
napor za pravilno razumevanje bibličnega sporočila. Zanj je Sveto pismo slej ko prej
kompendij božjega odrešitvenega procesa, ki pa se razkriva v vsakem času, primerno
temu času, ki ga sprejema. Zato potrebuje »tolmačenje«. Predvsem slovenskemu
človeku, ki je bil po svojem izvoru preprost, je moral obširno razložiti biblično
besedo. Ni torej zadostovala samo biblična beseda, potreboval je dodatno razlago,
»argumente inu sholia«', kar naj bi Trubar prevzel iz sholastike. Tako si je mogel
preprost človek ustvarjati svoj biblični svet, hkrati pa dojeti, kje je sam v celotnem
odrešitvenem procesu.
Trubarjeva teološka govorica je nastajala iz skorajda povsem drugačnih osnov, kot jih
je poznala sholastika. Ni mu bilo do abstraktnih teoloških spekulacij, po Rajhmanu
niti naj ne bi razumel duha teoloških disputacij. Iz izkustva je vedel, da v praksi
visoka raven teoloških disputacij ne doseže preprostega človeka in je zato nekoristna.
Prizadeval si je, da teološka govorica ne bi bila tujek v slovenskem okolju. Občutil je,
da so minila obdobja sholastike, da se je z novo vero – protestantizmom – spremenil
odnos človeka do Boga, hkrati pa tudi odnos do človeške besede, ki je nujno morala
zmanjšati razdaljo med božjo in človeško govorico.
Trubar – klasik slovenske antropologije
Trubarjeva skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prejme s
pomočjo njemu razumljivega jezika, daje možnost razjasnitve njegovega sporočila
tudi z vidika kulturne antropologije. Že Zmago Šmitek in Božidar Jezernik sta v
pregledu antropološke tradicije na Slovenskem Trubarja posredno, deloma pa tudi
neposredno uvrstila med klasike slovenske kulturne antropologije.109 Zanju je namreč
pomemben mejnik 16. stoletja, ko je tudi na Slovenskem prišlo do ločevanja teologije
in filozofije in ko se je zastavilo vprašanje o razmerju med vero in razumom. Čeprav
je Trubar predstavljal predvsem verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna
filozofska vprašanja, ki vsebujejo zametke antropologije in etnologije. Poleg tega,
da se je živo zanimal za kulturne značilnosti Slovencev in drugih južnih Slovanov,
zlasti za njihovo vero, jezik in običaje, poročal pa je tudi o pravoslavnih in islamu,
109 Zmago Šmitek in Božidar Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog (NV), 2 (1992),
260.
692
so nejasna kljub še tako razumljivi govorici. Zato je bil prisiljen tolmačiti biblično
sporočilo, ne le z ustreznim prevodom, temveč tudi s komentarji. Ti pa so ob
»božjem sporočilu«, ki je bilo omejeno na ozek jezikovni prostor, mogli obširneje in
izčrpno podati vsebino sporočila. V tem Trubarjevem prizadevanju je viden en sam
napor za pravilno razumevanje bibličnega sporočila. Zanj je Sveto pismo slej ko prej
kompendij božjega odrešitvenega procesa, ki pa se razkriva v vsakem času, primerno
temu času, ki ga sprejema. Zato potrebuje »tolmačenje«. Predvsem slovenskemu
človeku, ki je bil po svojem izvoru preprost, je moral obširno razložiti biblično
besedo. Ni torej zadostovala samo biblična beseda, potreboval je dodatno razlago,
»argumente inu sholia«', kar naj bi Trubar prevzel iz sholastike. Tako si je mogel
preprost človek ustvarjati svoj biblični svet, hkrati pa dojeti, kje je sam v celotnem
odrešitvenem procesu.
Trubarjeva teološka govorica je nastajala iz skorajda povsem drugačnih osnov, kot jih
je poznala sholastika. Ni mu bilo do abstraktnih teoloških spekulacij, po Rajhmanu
niti naj ne bi razumel duha teoloških disputacij. Iz izkustva je vedel, da v praksi
visoka raven teoloških disputacij ne doseže preprostega človeka in je zato nekoristna.
Prizadeval si je, da teološka govorica ne bi bila tujek v slovenskem okolju. Občutil je,
da so minila obdobja sholastike, da se je z novo vero – protestantizmom – spremenil
odnos človeka do Boga, hkrati pa tudi odnos do človeške besede, ki je nujno morala
zmanjšati razdaljo med božjo in človeško govorico.
Trubar – klasik slovenske antropologije
Trubarjeva skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prejme s
pomočjo njemu razumljivega jezika, daje možnost razjasnitve njegovega sporočila
tudi z vidika kulturne antropologije. Že Zmago Šmitek in Božidar Jezernik sta v
pregledu antropološke tradicije na Slovenskem Trubarja posredno, deloma pa tudi
neposredno uvrstila med klasike slovenske kulturne antropologije.109 Zanju je namreč
pomemben mejnik 16. stoletja, ko je tudi na Slovenskem prišlo do ločevanja teologije
in filozofije in ko se je zastavilo vprašanje o razmerju med vero in razumom. Čeprav
je Trubar predstavljal predvsem verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna
filozofska vprašanja, ki vsebujejo zametke antropologije in etnologije. Poleg tega,
da se je živo zanimal za kulturne značilnosti Slovencev in drugih južnih Slovanov,
zlasti za njihovo vero, jezik in običaje, poročal pa je tudi o pravoslavnih in islamu,
109 Zmago Šmitek in Božidar Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog (NV), 2 (1992),
260.
692
