Page 689 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 689
orice.«99 Primož Trubar je s svojo pisano besedo v prvi slovenski knjigi prestopil
mejo med pismenstvom in slovenskim knjižnim jezikom. Sam se ni mogel opirati na
zapisano teološko govorico, nasprotno, po Luthrovem zgledu je izbral za jezik svoje
teologije preprost ljudski govor in ga tako dvignil na raven kultiviranega jezika.100
Luthrov zgled
Luther je svoje teze o jeziku gradil na Bibliji in na ta način skušal dokazati, da
je namenjena preprostemu človeku in ne zgolj eliti. V jeziku vidi Luther eno
najvišjih vrednot, po kateri se človek razlikuje od vsega, kar je ustvarjeno. Zato
postavlja v ospredje rabo maternega jezika. Leta 1530 je nastala njegova znamenita
teološko hermenevtična Poslanica o prevajanju (Sendbrief vom Dolmetschen), v
kateri s številnimi primeri utemeljuje metodo svojega prevajanja in nakazuje svoje
razumevanje jezika: »Ni treba spraševati črk v latinskem jeziku, kako naj se govori
nemško, ampak je treba povprašati mater v hiši, otroke na ulicah, preprostega človeka
na trgu in tem gledati na gofljo (ins Maul schauen), kako govore, in tako prevajati.
Tako lahko razumejo in vedo, da se z njimi govori nemško«101 S tem da „gleda na
gofljo“, pove, da je vztrajal pri svoji »Gemeindeutsch«, preprosti nemščini svojega
časa. Tudi Jezus je svojim učencem govoril v preprostem aramejskem jeziku, ni
poznal hebrejščine ali grščine, še manj latinščino. Vztrajal je pri tem, da bi morale
biti posebnosti nekega jezika s prevodom prenesene tudi v drug jezik. Tako je Luther,
na primer, razmišljal o angelovem pozdravu iz vulgate: »Ave Maria, Gratia plena!« in
se spraševal: »Kje govori Nemec, 'ti si polna milosti'! In kateri Nemec razume, kaj se
pravi 'polna milosti'? Misliti mora na sod, poln vina, ali na mošnjo, polno denarja.
Zato sem ponemčil 'ti milostljiva' (holdselige), da bi si Nemec lahko predstavljal, kaj
je angel hotel reči Mariji.«102 Luther je razločeval med božjo (biblijsko) besedo in med
človeško (naravno funkcionalna jezikovna raba) govorico, ki je v funkciji naravne
– sporazumevalne jezikovne rabe. »Bog in resnica sta zanj večna in nespremenljiva.
Človeška govorica pa se spreminja, je le zibelka, v kateri je rojena božja govorica.
Pravilno razumljena Biblija je večni Logos (Beseda = Jezus Kristus)«103
Razumljivost v teološkem izrazu
Trubar je kakor Luther hotel biti razumljiv v svojih besedilih. Ni mu šlo najprej za
99 N. d., 41.
100 F. Krajnc-Vrečko, Martin Luther in teološka utemeljitev maternega jezika pri slovenskih protestantih, 453.
101 M. Luther, Poslanica o prevajanju (Sendbrief vom Dolmetschen), v: isti, Tukaj stojim, Ljubljana 2002, 51.
102 N. d., 52.
103 P. Hankamer, Die Sprache, 48.
689
mejo med pismenstvom in slovenskim knjižnim jezikom. Sam se ni mogel opirati na
zapisano teološko govorico, nasprotno, po Luthrovem zgledu je izbral za jezik svoje
teologije preprost ljudski govor in ga tako dvignil na raven kultiviranega jezika.100
Luthrov zgled
Luther je svoje teze o jeziku gradil na Bibliji in na ta način skušal dokazati, da
je namenjena preprostemu človeku in ne zgolj eliti. V jeziku vidi Luther eno
najvišjih vrednot, po kateri se človek razlikuje od vsega, kar je ustvarjeno. Zato
postavlja v ospredje rabo maternega jezika. Leta 1530 je nastala njegova znamenita
teološko hermenevtična Poslanica o prevajanju (Sendbrief vom Dolmetschen), v
kateri s številnimi primeri utemeljuje metodo svojega prevajanja in nakazuje svoje
razumevanje jezika: »Ni treba spraševati črk v latinskem jeziku, kako naj se govori
nemško, ampak je treba povprašati mater v hiši, otroke na ulicah, preprostega človeka
na trgu in tem gledati na gofljo (ins Maul schauen), kako govore, in tako prevajati.
Tako lahko razumejo in vedo, da se z njimi govori nemško«101 S tem da „gleda na
gofljo“, pove, da je vztrajal pri svoji »Gemeindeutsch«, preprosti nemščini svojega
časa. Tudi Jezus je svojim učencem govoril v preprostem aramejskem jeziku, ni
poznal hebrejščine ali grščine, še manj latinščino. Vztrajal je pri tem, da bi morale
biti posebnosti nekega jezika s prevodom prenesene tudi v drug jezik. Tako je Luther,
na primer, razmišljal o angelovem pozdravu iz vulgate: »Ave Maria, Gratia plena!« in
se spraševal: »Kje govori Nemec, 'ti si polna milosti'! In kateri Nemec razume, kaj se
pravi 'polna milosti'? Misliti mora na sod, poln vina, ali na mošnjo, polno denarja.
Zato sem ponemčil 'ti milostljiva' (holdselige), da bi si Nemec lahko predstavljal, kaj
je angel hotel reči Mariji.«102 Luther je razločeval med božjo (biblijsko) besedo in med
človeško (naravno funkcionalna jezikovna raba) govorico, ki je v funkciji naravne
– sporazumevalne jezikovne rabe. »Bog in resnica sta zanj večna in nespremenljiva.
Človeška govorica pa se spreminja, je le zibelka, v kateri je rojena božja govorica.
Pravilno razumljena Biblija je večni Logos (Beseda = Jezus Kristus)«103
Razumljivost v teološkem izrazu
Trubar je kakor Luther hotel biti razumljiv v svojih besedilih. Ni mu šlo najprej za
99 N. d., 41.
100 F. Krajnc-Vrečko, Martin Luther in teološka utemeljitev maternega jezika pri slovenskih protestantih, 453.
101 M. Luther, Poslanica o prevajanju (Sendbrief vom Dolmetschen), v: isti, Tukaj stojim, Ljubljana 2002, 51.
102 N. d., 52.
103 P. Hankamer, Die Sprache, 48.
689
