Page 48 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 48
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
našega razpravljanja o dogodku ali dejanju, to je časa, kraja, vrste
sogovornikov ipd. (lat. constitutio translativa).31
Kakor lahko vidimo iz opisanega, je izpeljava stasis/constitutio po svo-
ji naravi hierarhična, kar pomeni, da potujemo od najsplošnejše opredelitve
problema k njegovim vedno konkretnejšim vidikom (tj. od obstoja proble-
ma, preko njegove opredelitve, lastnosti ter na koncu do konkretnih pra-
vil in okoliščin, ki ga določajo). Hierarhičnost spornih točk hkrati tudi po-
meni, da vsaka obstoječa raven spornosti problema predpostavlja spornost
tudi vseh naslednjih ravni. Ali povedano preprosteje: če je sporna prva sta-
sis/constitutio, so sporne tudi vse ostale itd.
Osnovna shema je torej videti takole:
1. Izhodiščno vprašanje dejstva/domneve (stasis/constitutio verje-
tnosti): »Ali se je dejanje zgodilo?/Ali je X res storil Y?«
2. Izhodiščno vprašanje definicije (stasis/constitutio opredelitve):
»Kako lahko dejanje opredelimo?/Kaj je storil X?«
3. Izhodiščno vprašanje kvalitete (stasis/constitutio lastnosti): »Kako
resno je dejanje?/Je bilo dejanje X primerno (pravično, primerno,
sprejemljivo)?«
4. Izhodiščno vprašanje mesta (stasis/constitutio primernosti): »Ali
obstaja formalni postopek za obravnavo dejanja?/Ali je to pravo
mesto za razpravo o tem (tj. o točkah 1., 2., 3.)?«
Oglejmo si opisano hierarhičnost in konsekutivnost določanja spor-
nosti neke zadeve na primeru prikaza dialoga med govorcem in sogovor-
cem, ki bi sicer prav lahko potekal (če bi šlo za takšne vrste razpravo), a
običajno proces določanja spornosti poteka v najzgodnejši fazi govorčeve
konstrukcije govora in temelji na neke vrste zamišljenem dialogu s pos-
lušalci. Kot smo že omenili, stasis/constitutio lahko ponazorimo tudi kot
niz vprašanj, katerih odgovori omogočajo iskanje sporazumne rešitve. A
ta »rešitev« seveda še ne predstavlja končne rešitve problema v zadevi, tem-
več gre za to, da se govorec in sogovorec »sporazumeta« (razrešita dilemo)
o tem, kaj v zadevi problem sploh je (tj. »kje se strinjamo, da se ne strinja-
mo«). Šele od tega trenutka je mogoče iskati ustrezne in vsebinsko relevan-
tne argumente v prid (ali proti) spornemu stališču, ki je sedaj skupno govor-
cu in sogovorcu (poslušalcem).
31 Antični teoretiki so Hermagorovo shemo o stasis še podrobneje razdelali v podkat-
egorije in dodatne sklope vprašanj, ki so omogočali obravnavno konkretnih sodnih
primerov in tematik in ki jih tukaj ne bomo obravnavali.
48
našega razpravljanja o dogodku ali dejanju, to je časa, kraja, vrste
sogovornikov ipd. (lat. constitutio translativa).31
Kakor lahko vidimo iz opisanega, je izpeljava stasis/constitutio po svo-
ji naravi hierarhična, kar pomeni, da potujemo od najsplošnejše opredelitve
problema k njegovim vedno konkretnejšim vidikom (tj. od obstoja proble-
ma, preko njegove opredelitve, lastnosti ter na koncu do konkretnih pra-
vil in okoliščin, ki ga določajo). Hierarhičnost spornih točk hkrati tudi po-
meni, da vsaka obstoječa raven spornosti problema predpostavlja spornost
tudi vseh naslednjih ravni. Ali povedano preprosteje: če je sporna prva sta-
sis/constitutio, so sporne tudi vse ostale itd.
Osnovna shema je torej videti takole:
1. Izhodiščno vprašanje dejstva/domneve (stasis/constitutio verje-
tnosti): »Ali se je dejanje zgodilo?/Ali je X res storil Y?«
2. Izhodiščno vprašanje definicije (stasis/constitutio opredelitve):
»Kako lahko dejanje opredelimo?/Kaj je storil X?«
3. Izhodiščno vprašanje kvalitete (stasis/constitutio lastnosti): »Kako
resno je dejanje?/Je bilo dejanje X primerno (pravično, primerno,
sprejemljivo)?«
4. Izhodiščno vprašanje mesta (stasis/constitutio primernosti): »Ali
obstaja formalni postopek za obravnavo dejanja?/Ali je to pravo
mesto za razpravo o tem (tj. o točkah 1., 2., 3.)?«
Oglejmo si opisano hierarhičnost in konsekutivnost določanja spor-
nosti neke zadeve na primeru prikaza dialoga med govorcem in sogovor-
cem, ki bi sicer prav lahko potekal (če bi šlo za takšne vrste razpravo), a
običajno proces določanja spornosti poteka v najzgodnejši fazi govorčeve
konstrukcije govora in temelji na neke vrste zamišljenem dialogu s pos-
lušalci. Kot smo že omenili, stasis/constitutio lahko ponazorimo tudi kot
niz vprašanj, katerih odgovori omogočajo iskanje sporazumne rešitve. A
ta »rešitev« seveda še ne predstavlja končne rešitve problema v zadevi, tem-
več gre za to, da se govorec in sogovorec »sporazumeta« (razrešita dilemo)
o tem, kaj v zadevi problem sploh je (tj. »kje se strinjamo, da se ne strinja-
mo«). Šele od tega trenutka je mogoče iskati ustrezne in vsebinsko relevan-
tne argumente v prid (ali proti) spornemu stališču, ki je sedaj skupno govor-
cu in sogovorcu (poslušalcem).
31 Antični teoretiki so Hermagorovo shemo o stasis še podrobneje razdelali v podkat-
egorije in dodatne sklope vprašanj, ki so omogočali obravnavno konkretnih sodnih
primerov in tematik in ki jih tukaj ne bomo obravnavali.
48
