Page 45 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 45
retorični elementi pedagoškega diskurza
no spoznavajo ter preizkušajo zakonitosti javnega nastopanja, da ozavesti-
jo, kaj se med nastopom z njimi dogaja tudi na neverbalni ravni, da znajo
opazovati nastop nekoga drugega, da čim pogosteje vstopajo v različne in-
terakcije, ki od njih zahtevajo načrtovanje in izvedbo v obliki nastopa (na-
govora), in da se lasten nastop tudi naučijo reflektirati.25
Točka spora: »Kje se strinjamo, da se ne strinjamo?«
V predhodnem poglavju (2.1) smo o postopku odkrivanja argumentov (lat.
inventio) zapisali, da je retorična teorija imela na voljo različne raziskoval-
ne metode ali orodja, ki govorcu pomagajo sistematično odkriti/najti vse
razpoložljive argumente, ki jih lahko učinkovito uporabi v podporo svoji tr-
ditvi.26 Toda še pred tem mora govorec znati oceniti, zakaj in za kaj argu-
mente potrebuje. To pomeni, da mora ugotoviti, zakaj pri dani zadevi gre
in ali gre za družbeno relevantno (in ne trivialno) vprašanje. Izvor vsake-
ga (javnega) prepričevanja je namreč kak družbeni problem, tema oz. spor-
25 Načini, kako je do tega mogoče priti, so različni in ne pomenijo, da je treba za vsako
ceno in takoj vpeljevati retorične koncepte v pedagoški proces. Veliko lahko stori-
mo že s tem, da učence spodbujamo, da izražajo mnenja v čim bolj strukturirani ob-
liki, da jim zaupamo vlogo vodilnih govorcev v ustreznih (učnih in drugih šolskih)
situacijah, da jih spodbujamo k čim slikovitejšemu samostojnemu pripovedovanju
in tudi h glasnemu utrjevanju snovi. Tehnika glasnega učenja (ponavljanja) se nam
lahko sicer zdi zastarela in ob javnem nastopanju dostikrat zmanjka časa za vajo, pa
vendar je to s stališča retorične teorije ena izmed operacij oblikovanja govora, ki ni
za uspešen (prepričljiv) govor nič manj pomembna kot iskanje in razvrščanje argu-
mentov ter ubeseditev. Za vključitev nastopa oz. retoričnih prvin v pedagoški pro-
ces je mogoče uporabiti sledečo literaturo v slovenščini: Žabica polonca ima govorni
nastop (Pokovec, 2010; primerno za 1. triletje osnovne šole), Retorika: uvod v govo-
rniško veščino: učbenik za retoriko kot izbirni predmet v 9. razredu devetletnega os-
novnošolskega izobraževanja (Zidar Gale idr., 2006; primerno za 2. in 3. triletje os-
novne šole ter srednjo šolo), Govorniške predvaje: priročnik za sestavljanje besedil na
osnovi antičnih progymnásmata (Žmavc, 2013; primerno za srednjo šolo, posamezne
vaje s prilagoditvami primerne tudi za 3. triletje osnovne šole), Retorika: ali kako mi
stari Grki in Rimljani lahko pomagajo pri učinkovitem prepričevanju (Žmavc, 2010:
132–54 primerno za srednjo šolo), Primer dobre prakse: Retorika za aktivno državl-
janstvo (Žmavc, 2011: 97–116 primerno za srednjo šolo).
26 V klasični retoriki pojem odkrivanja (oz. »najdevanja«) argumentov temelji na pred-
postavki o vnaprejšnjem obstoju argumentov in potencialu njihovega (pre)obliko-
vanja v najučinkovitejše načine prepričevanja za dane razmere. Povedano še dru-
gače, argumentov ne iznajdemo ali si jih izmislimo sami, temveč jih preprosto
najdemo. Argumenti o sleherni stvari namreč že obstajajo, ker o vsaki temi, ki je la-
hko predmet (javne) razprave, v skupnosti vedno obstajajo že bolj ali manj oblikova-
na stališča in razlogi, ki ta stališča podpirajo. Govorec jih mora le znati poiskati (tj.
obvladati določene retorične tehnike) in oceniti njihovo primernost za dano retorič-
no situacijo (tj. komu, kdaj, zakaj, kje in kaj govorimo).
45
no spoznavajo ter preizkušajo zakonitosti javnega nastopanja, da ozavesti-
jo, kaj se med nastopom z njimi dogaja tudi na neverbalni ravni, da znajo
opazovati nastop nekoga drugega, da čim pogosteje vstopajo v različne in-
terakcije, ki od njih zahtevajo načrtovanje in izvedbo v obliki nastopa (na-
govora), in da se lasten nastop tudi naučijo reflektirati.25
Točka spora: »Kje se strinjamo, da se ne strinjamo?«
V predhodnem poglavju (2.1) smo o postopku odkrivanja argumentov (lat.
inventio) zapisali, da je retorična teorija imela na voljo različne raziskoval-
ne metode ali orodja, ki govorcu pomagajo sistematično odkriti/najti vse
razpoložljive argumente, ki jih lahko učinkovito uporabi v podporo svoji tr-
ditvi.26 Toda še pred tem mora govorec znati oceniti, zakaj in za kaj argu-
mente potrebuje. To pomeni, da mora ugotoviti, zakaj pri dani zadevi gre
in ali gre za družbeno relevantno (in ne trivialno) vprašanje. Izvor vsake-
ga (javnega) prepričevanja je namreč kak družbeni problem, tema oz. spor-
25 Načini, kako je do tega mogoče priti, so različni in ne pomenijo, da je treba za vsako
ceno in takoj vpeljevati retorične koncepte v pedagoški proces. Veliko lahko stori-
mo že s tem, da učence spodbujamo, da izražajo mnenja v čim bolj strukturirani ob-
liki, da jim zaupamo vlogo vodilnih govorcev v ustreznih (učnih in drugih šolskih)
situacijah, da jih spodbujamo k čim slikovitejšemu samostojnemu pripovedovanju
in tudi h glasnemu utrjevanju snovi. Tehnika glasnega učenja (ponavljanja) se nam
lahko sicer zdi zastarela in ob javnem nastopanju dostikrat zmanjka časa za vajo, pa
vendar je to s stališča retorične teorije ena izmed operacij oblikovanja govora, ki ni
za uspešen (prepričljiv) govor nič manj pomembna kot iskanje in razvrščanje argu-
mentov ter ubeseditev. Za vključitev nastopa oz. retoričnih prvin v pedagoški pro-
ces je mogoče uporabiti sledečo literaturo v slovenščini: Žabica polonca ima govorni
nastop (Pokovec, 2010; primerno za 1. triletje osnovne šole), Retorika: uvod v govo-
rniško veščino: učbenik za retoriko kot izbirni predmet v 9. razredu devetletnega os-
novnošolskega izobraževanja (Zidar Gale idr., 2006; primerno za 2. in 3. triletje os-
novne šole ter srednjo šolo), Govorniške predvaje: priročnik za sestavljanje besedil na
osnovi antičnih progymnásmata (Žmavc, 2013; primerno za srednjo šolo, posamezne
vaje s prilagoditvami primerne tudi za 3. triletje osnovne šole), Retorika: ali kako mi
stari Grki in Rimljani lahko pomagajo pri učinkovitem prepričevanju (Žmavc, 2010:
132–54 primerno za srednjo šolo), Primer dobre prakse: Retorika za aktivno državl-
janstvo (Žmavc, 2011: 97–116 primerno za srednjo šolo).
26 V klasični retoriki pojem odkrivanja (oz. »najdevanja«) argumentov temelji na pred-
postavki o vnaprejšnjem obstoju argumentov in potencialu njihovega (pre)obliko-
vanja v najučinkovitejše načine prepričevanja za dane razmere. Povedano še dru-
gače, argumentov ne iznajdemo ali si jih izmislimo sami, temveč jih preprosto
najdemo. Argumenti o sleherni stvari namreč že obstajajo, ker o vsaki temi, ki je la-
hko predmet (javne) razprave, v skupnosti vedno obstajajo že bolj ali manj oblikova-
na stališča in razlogi, ki ta stališča podpirajo. Govorec jih mora le znati poiskati (tj.
obvladati določene retorične tehnike) in oceniti njihovo primernost za dano retorič-
no situacijo (tj. komu, kdaj, zakaj, kje in kaj govorimo).
45
