Page 46 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 46
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
no vprašanje, ki zadeva različna področja človekovega delovanja (npr. zna-
nost, politika, religija, zgodovina, filozofija, vzgoja in izobraževanje itd.) in
o katerem ni splošnega ali trajnega konsenza, temveč obstajata potencialno
vsaj dva različna pogleda oz. družbeno relevantni stališči, s tem pa tudi in-
teres za (javno) razpravo.27
Govorec mora torej najprej ugotoviti, kakšno je stanje stvari, zakaj naj
bi sploh govoril, oz. povedano še nekoliko drugače, kje obstaja dejansko ali
potencialno nesoglasje med njim in njegovimi poslušalci. Slednje namreč
predstavlja podlago za oblikovanje njegovega stališča do primera, o kate-
rem namerava govoriti.
Stari Grki so takšnemu postopku rekli stásis, Rimljani pa status ali
constitutio ('stanje', 'točka spora', 'izhodiščno vprašanje') ali »prvi stik na-
sprotujočih si zadev« (Quint., Inst. 3.6.11., prevod Matjaž Babič)«.28 Kot eno
od orodij za iskanje argumentov je koncept spornih točk oz. izhodiščnih
vprašanj verjetno obstajal že v 5. oz. 4. stol. pr. n. št., saj ga obravnava tako
Aristotel v Retoriki kot retorični priročniki tistega časa. A v kodificirani ob-
liki, tj. kot samostojno retorično metodo iskanja argumentov znotraj inven-
tio, naj bi stasis dokončno uveljavil starogrški retor Hermagoras iz Temna
v 2. stol. pr. n. št., v okviru helenističnega sistema pa so jo nato nadgradili
še rimski teoretiki.29 Kvintilijan uvodoma takole pojasnjuje razlike v antič-
nem razumevanju tega retoričnega orodja:
»Tisto, kar mi imenujemo izhodiščno vprašanje, so nekateri ime-
novali 'stališče', drugi 'vprašanje', tretji 'tisto, kar se pokaže na
podlagi vprašanja' … 'glavna tema' …, na katero se vse nanaša.
Imena so sicer različna, a pomen je enak … .« (Inst. 3.6.2, prevod
Matjaž Babič)
27 Takšnemu spornemu vprašanju pravimo tudi kontroverza.
28 Starogrška beseda stásis med drugim pomeni ‘stanje’, ‘(mirujoči) položaj’, ki naj bi
predstavljal bokserjev začetni položaj v spopadu z nasprotnikom. Od tod naj bi se
pomen besede prenesel v govorniški kontekst, kjer je stásis zaznamovala stališče,
izhodišče, ki ga zavzame govorec proti nasprotniku (prim. Kennedy, 1994: 98;
Murphy idr., 2014: 118).
29 Prim. Cic., De inv. 1.10-18; Quint., Inst. 3.6. O Hermagoru ne vemo veliko, večina
njegovega nauka je rekonstruirana iz poznejših virov. Hermagorov model o stasis
predstavlja kompleksen in večplasten sistem spornih točk/stališč, znotraj katerega
najdemo tudi tukaj obravnavano temeljno štiridelno strukturo.
46
no vprašanje, ki zadeva različna področja človekovega delovanja (npr. zna-
nost, politika, religija, zgodovina, filozofija, vzgoja in izobraževanje itd.) in
o katerem ni splošnega ali trajnega konsenza, temveč obstajata potencialno
vsaj dva različna pogleda oz. družbeno relevantni stališči, s tem pa tudi in-
teres za (javno) razpravo.27
Govorec mora torej najprej ugotoviti, kakšno je stanje stvari, zakaj naj
bi sploh govoril, oz. povedano še nekoliko drugače, kje obstaja dejansko ali
potencialno nesoglasje med njim in njegovimi poslušalci. Slednje namreč
predstavlja podlago za oblikovanje njegovega stališča do primera, o kate-
rem namerava govoriti.
Stari Grki so takšnemu postopku rekli stásis, Rimljani pa status ali
constitutio ('stanje', 'točka spora', 'izhodiščno vprašanje') ali »prvi stik na-
sprotujočih si zadev« (Quint., Inst. 3.6.11., prevod Matjaž Babič)«.28 Kot eno
od orodij za iskanje argumentov je koncept spornih točk oz. izhodiščnih
vprašanj verjetno obstajal že v 5. oz. 4. stol. pr. n. št., saj ga obravnava tako
Aristotel v Retoriki kot retorični priročniki tistega časa. A v kodificirani ob-
liki, tj. kot samostojno retorično metodo iskanja argumentov znotraj inven-
tio, naj bi stasis dokončno uveljavil starogrški retor Hermagoras iz Temna
v 2. stol. pr. n. št., v okviru helenističnega sistema pa so jo nato nadgradili
še rimski teoretiki.29 Kvintilijan uvodoma takole pojasnjuje razlike v antič-
nem razumevanju tega retoričnega orodja:
»Tisto, kar mi imenujemo izhodiščno vprašanje, so nekateri ime-
novali 'stališče', drugi 'vprašanje', tretji 'tisto, kar se pokaže na
podlagi vprašanja' … 'glavna tema' …, na katero se vse nanaša.
Imena so sicer različna, a pomen je enak … .« (Inst. 3.6.2, prevod
Matjaž Babič)
27 Takšnemu spornemu vprašanju pravimo tudi kontroverza.
28 Starogrška beseda stásis med drugim pomeni ‘stanje’, ‘(mirujoči) položaj’, ki naj bi
predstavljal bokserjev začetni položaj v spopadu z nasprotnikom. Od tod naj bi se
pomen besede prenesel v govorniški kontekst, kjer je stásis zaznamovala stališče,
izhodišče, ki ga zavzame govorec proti nasprotniku (prim. Kennedy, 1994: 98;
Murphy idr., 2014: 118).
29 Prim. Cic., De inv. 1.10-18; Quint., Inst. 3.6. O Hermagoru ne vemo veliko, večina
njegovega nauka je rekonstruirana iz poznejših virov. Hermagorov model o stasis
predstavlja kompleksen in večplasten sistem spornih točk/stališč, znotraj katerega
najdemo tudi tukaj obravnavano temeljno štiridelno strukturo.
46
