Page 47 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 47
retorični elementi pedagoškega diskurza
Osnovna shema orodja za določanje sporne točke temelji na zastav-
ljanju vprašanj in omogoča v vsakem konkretnem primeru določitev šti-
rih vrst situacije oz. štirih vrst constitutio.30 Na kratko jih bomo pojasnili.
- Če ugotavljamo spornost obstoja nekega dogodka oz. spornost iz-
vršitve nekega dejanja, se lahko vprašamo, ali se je nekaj zgodilo
oz. ali je x res storil y. V tem primeru pravimo, da je sporno dej-
stvo ali domneva. (lat. constitutio coniecturalis)
- Če vemo, da se je nekaj zgodilo, ali povedano drugače, če obstoj
dogodka ali dejanja za govorca in sogovorca (poslušalce) ni spo-
ren, se lahko premaknemo na drugo vprašanje. Z njim ugotavlja-
mo opredelitev dogodka ali dejanja, to je opis oz. njune bistvene
značilnosti. Naše vprašanje se v tem primeru glasi, kaj se je zgo-
dilo ali kaj je storil x, in vpeljuje spornost na ravni definicije (lat.
constitutio definitiva).
- Če v takšni situaciji ugotovimo, da sam opis dejanja ali dogodka
ni sporen, lahko naprej razpeljemo, ali je bilo dejanje (x) res pri-
merno. Z drugimi besedami to pomeni, da se v danem prime-
ru sprašujemo po lastnostih dejanja ali dogodka in ugotavljamo
spornost njune kvalitete (lat. constitutio generalis).
- Če ugotovimo, da so obstoj, definicija in kvaliteta dejanja ali do-
godka neproblematični, se nazadnje lahko vprašamo tudi, ali smo
na pravem mestu za razpravo o teh vprašanjih. Na tej ravni s po-
močjo primernosti ugotavljamo ustreznost zunanjih okoliščin
30 Za pregled različnih shematskih prikazov antičnega koncepta o stasis/constitutio
glejte Dodatek III, ki ga je Rastko Močnik sestavil v okviru prevoda knjige Retorika
Starih (Barthes, 1990: 119–27). Na tem mestu je treba omeniti, da je vsako temo/
predmet ne glede na raven njene spornosti vedno mogoče obravnavati na dveh vse-
binskih ravneh, ki so ju v antiki imenovali teza in hipoteza. Teza je splošno vprašan-
je, ki vsako temo obravnava na abstraktni ravni (tj. na ravni izvora in narave stvari)
in ne vključuje konkretnih posameznikov in situacij. Hipoteza je posebno vprašanje,
določeno s konkretnimi osebami in okoliščinami ter vsebujoče sedem okoliščin: os-
ebo/akterja, dejanje, čas, kraj, vzrok, način in izhodišče. Slednje bomo obravnavali
v nadaljevanju pod imenom »mreža vprašanj«. Eden najbolj znanih antičnih prim-
erov za ločevanje med tezo in hipotezo je: Ali naj se oseba poroči? (teza); Ali naj se
Katon poroči? (hipoteza) (prim. Quint., Inst. 3.5.13). Znotraj binarne razdelitve na
splošna in posebna vprašanja vedno obstaja več ravni »splošnosti« in »posebnosti«,
na katerih je mogoče oblikovati neko stališče in ki izhajajo iz okoliščin, v katerih go-
vorec predstavlja stališče o neki temi. Zato ne moremo govoriti o absolutno splošnih
ali posebnih trditvah. To spoznanje je pomembno zlasti zato, ker vpliva na to, v ka-
kšnem obsegu in kako podrobno moramo raziskati tematiko, o kateri bomo govori-
li, ter hkrati tudi na naš izbor vrste argumentov.
47
Osnovna shema orodja za določanje sporne točke temelji na zastav-
ljanju vprašanj in omogoča v vsakem konkretnem primeru določitev šti-
rih vrst situacije oz. štirih vrst constitutio.30 Na kratko jih bomo pojasnili.
- Če ugotavljamo spornost obstoja nekega dogodka oz. spornost iz-
vršitve nekega dejanja, se lahko vprašamo, ali se je nekaj zgodilo
oz. ali je x res storil y. V tem primeru pravimo, da je sporno dej-
stvo ali domneva. (lat. constitutio coniecturalis)
- Če vemo, da se je nekaj zgodilo, ali povedano drugače, če obstoj
dogodka ali dejanja za govorca in sogovorca (poslušalce) ni spo-
ren, se lahko premaknemo na drugo vprašanje. Z njim ugotavlja-
mo opredelitev dogodka ali dejanja, to je opis oz. njune bistvene
značilnosti. Naše vprašanje se v tem primeru glasi, kaj se je zgo-
dilo ali kaj je storil x, in vpeljuje spornost na ravni definicije (lat.
constitutio definitiva).
- Če v takšni situaciji ugotovimo, da sam opis dejanja ali dogodka
ni sporen, lahko naprej razpeljemo, ali je bilo dejanje (x) res pri-
merno. Z drugimi besedami to pomeni, da se v danem prime-
ru sprašujemo po lastnostih dejanja ali dogodka in ugotavljamo
spornost njune kvalitete (lat. constitutio generalis).
- Če ugotovimo, da so obstoj, definicija in kvaliteta dejanja ali do-
godka neproblematični, se nazadnje lahko vprašamo tudi, ali smo
na pravem mestu za razpravo o teh vprašanjih. Na tej ravni s po-
močjo primernosti ugotavljamo ustreznost zunanjih okoliščin
30 Za pregled različnih shematskih prikazov antičnega koncepta o stasis/constitutio
glejte Dodatek III, ki ga je Rastko Močnik sestavil v okviru prevoda knjige Retorika
Starih (Barthes, 1990: 119–27). Na tem mestu je treba omeniti, da je vsako temo/
predmet ne glede na raven njene spornosti vedno mogoče obravnavati na dveh vse-
binskih ravneh, ki so ju v antiki imenovali teza in hipoteza. Teza je splošno vprašan-
je, ki vsako temo obravnava na abstraktni ravni (tj. na ravni izvora in narave stvari)
in ne vključuje konkretnih posameznikov in situacij. Hipoteza je posebno vprašanje,
določeno s konkretnimi osebami in okoliščinami ter vsebujoče sedem okoliščin: os-
ebo/akterja, dejanje, čas, kraj, vzrok, način in izhodišče. Slednje bomo obravnavali
v nadaljevanju pod imenom »mreža vprašanj«. Eden najbolj znanih antičnih prim-
erov za ločevanje med tezo in hipotezo je: Ali naj se oseba poroči? (teza); Ali naj se
Katon poroči? (hipoteza) (prim. Quint., Inst. 3.5.13). Znotraj binarne razdelitve na
splošna in posebna vprašanja vedno obstaja več ravni »splošnosti« in »posebnosti«,
na katerih je mogoče oblikovati neko stališče in ki izhajajo iz okoliščin, v katerih go-
vorec predstavlja stališče o neki temi. Zato ne moremo govoriti o absolutno splošnih
ali posebnih trditvah. To spoznanje je pomembno zlasti zato, ker vpliva na to, v ka-
kšnem obsegu in kako podrobno moramo raziskati tematiko, o kateri bomo govori-
li, ter hkrati tudi na naš izbor vrste argumentov.
47
