Page 42 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 42
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
različne argumente, jih drugače preoblikuje in razvrsti ter izbere različne
načine ubesedovanja. Nič drugače ni pri njihovi izvedbi: od teme in občin-
stva je odvisna večja ali manjša formalnost govorčevega nastopa oz. njego-
vo bolj ali manj zvesto sledenje govorni predlogi.20
Tudi v kontekstu pedagoškega diskurza naj bi pri oblikovanju prepri-
čljivih in utemeljenih stališč in misli (v govoru ali tekstu) tako učitelji kot
učenci upoštevali in obvladovali vseh pet operacij. Svoj »govor« (predsta-
vitev, razlago, vprašanja, odgovore, pisna besedila itd.) naj bi najprej ved-
no premislili – poiskali najustreznejše argumente za trditve, jih ustrezno
razvrstili, oblikovali v smiselno celoto, si govor zapomnili (in ga predhod-
no glasno obnovili) ter ga prepričljivo izvedli. Že uvodoma smo zapisali, da
so retorične prvine v slovenskem šolskem sistemu prisotne v nesistematič-
ni obliki in arbitrarno, kar velja tako za učence (na ravni učnih vsebin in
spretnosti, ki naj bi jih obvladovali) kakor tudi za učitelje (v okviru profe-
sionalnih znanj in spretnosti). Na tem mestu želimo opozoriti na nekatere
v vzgoji in izobraževanju vseprisotne učne strategije, vsebine in spretnos-
ti, ki jih, prilagojene razvojni stopnji učencev in dijakov, zasledimo v ce-
lotni vertikali in bi jih bilo smiselno obravnavati tudi v retoričnem konte-
kstu. Koncept govornikovih petih opravil/operacij kot orodje nam namreč
omogoča, da pedagoški diskurz v kateri koli njegovi obliki celovito opa-
zujemo, analiziramo in uresničujemo skozi retorično situacijo oz. konte-
kst. Razumevanje družbene pogojenosti jezikovne rabe, ki od govorca in
poslušalca terja nenehno prilagajanje komunikacijski situaciji (ki jo s tem
oba hkrati tudi ustvarjata), pa nam omogoča, da se izognemo nevarnos-
ti šablonskega, shematičnega učenja jezikovnih strategij.21 Ena takih je, de-
nimo, učni pogovor, ki je konstitutivni element pedagoškega procesa tako v
smislu učnih ciljev (omogoča sooblikovanje in usvajanje znanja) kakor tudi
na ravni medosebnih odnosov (znotraj formalno določenih družbenih, a
20 Na tem mestu velja omeniti tudi neposredne okoliščine, torej tiste, ki se vzpostavi-
jo »na licu mesta« in ki prav tako pomembno vplivajo na govorčevo izvedbo. Zaradi
njih se načrtovani govor na vsebinski, jezikovni in izvedbeni ravni lahko bistveno
spremeni, vedno pa vsaj nekoliko odstopa od načrtovane predloge. Zato se mora go-
vorec zavedati, da je vsak govorni nastop v določeni meri vedno improvizacija, ki jo
je z dobro predhodno pripravo precej lažje obvladovati, kot govoriti brez nje.
21 To se morda zdi paradoksalno, saj se prav retoriki pogosto očita šablonskost, in sicer
da gre pri njej zgolj za skupek receptov in fraz, s katerimi je mogoče vplivati na
poslušalce. A to je pravzaprav zgrešen pogled na retoriko, saj je bistvo te veščine prav
» jezikovna gibkost« govorca, ki se kaže v njegovi zmožnosti vsakokratne zasnove
prepričljivega govora in temelji na poznavanju ter razumevanju soodvisnosti ubese-
dovanja in konteksta.
42
različne argumente, jih drugače preoblikuje in razvrsti ter izbere različne
načine ubesedovanja. Nič drugače ni pri njihovi izvedbi: od teme in občin-
stva je odvisna večja ali manjša formalnost govorčevega nastopa oz. njego-
vo bolj ali manj zvesto sledenje govorni predlogi.20
Tudi v kontekstu pedagoškega diskurza naj bi pri oblikovanju prepri-
čljivih in utemeljenih stališč in misli (v govoru ali tekstu) tako učitelji kot
učenci upoštevali in obvladovali vseh pet operacij. Svoj »govor« (predsta-
vitev, razlago, vprašanja, odgovore, pisna besedila itd.) naj bi najprej ved-
no premislili – poiskali najustreznejše argumente za trditve, jih ustrezno
razvrstili, oblikovali v smiselno celoto, si govor zapomnili (in ga predhod-
no glasno obnovili) ter ga prepričljivo izvedli. Že uvodoma smo zapisali, da
so retorične prvine v slovenskem šolskem sistemu prisotne v nesistematič-
ni obliki in arbitrarno, kar velja tako za učence (na ravni učnih vsebin in
spretnosti, ki naj bi jih obvladovali) kakor tudi za učitelje (v okviru profe-
sionalnih znanj in spretnosti). Na tem mestu želimo opozoriti na nekatere
v vzgoji in izobraževanju vseprisotne učne strategije, vsebine in spretnos-
ti, ki jih, prilagojene razvojni stopnji učencev in dijakov, zasledimo v ce-
lotni vertikali in bi jih bilo smiselno obravnavati tudi v retoričnem konte-
kstu. Koncept govornikovih petih opravil/operacij kot orodje nam namreč
omogoča, da pedagoški diskurz v kateri koli njegovi obliki celovito opa-
zujemo, analiziramo in uresničujemo skozi retorično situacijo oz. konte-
kst. Razumevanje družbene pogojenosti jezikovne rabe, ki od govorca in
poslušalca terja nenehno prilagajanje komunikacijski situaciji (ki jo s tem
oba hkrati tudi ustvarjata), pa nam omogoča, da se izognemo nevarnos-
ti šablonskega, shematičnega učenja jezikovnih strategij.21 Ena takih je, de-
nimo, učni pogovor, ki je konstitutivni element pedagoškega procesa tako v
smislu učnih ciljev (omogoča sooblikovanje in usvajanje znanja) kakor tudi
na ravni medosebnih odnosov (znotraj formalno določenih družbenih, a
20 Na tem mestu velja omeniti tudi neposredne okoliščine, torej tiste, ki se vzpostavi-
jo »na licu mesta« in ki prav tako pomembno vplivajo na govorčevo izvedbo. Zaradi
njih se načrtovani govor na vsebinski, jezikovni in izvedbeni ravni lahko bistveno
spremeni, vedno pa vsaj nekoliko odstopa od načrtovane predloge. Zato se mora go-
vorec zavedati, da je vsak govorni nastop v določeni meri vedno improvizacija, ki jo
je z dobro predhodno pripravo precej lažje obvladovati, kot govoriti brez nje.
21 To se morda zdi paradoksalno, saj se prav retoriki pogosto očita šablonskost, in sicer
da gre pri njej zgolj za skupek receptov in fraz, s katerimi je mogoče vplivati na
poslušalce. A to je pravzaprav zgrešen pogled na retoriko, saj je bistvo te veščine prav
» jezikovna gibkost« govorca, ki se kaže v njegovi zmožnosti vsakokratne zasnove
prepričljivega govora in temelji na poznavanju ter razumevanju soodvisnosti ubese-
dovanja in konteksta.
42
