Page 256 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 256
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
»Nekateri dialektični preklopi so nedovoljeni in ti nedovoljeni
preklopi so pogosto povezani z neformalnimi napakami. Pri pre-
sojanju, ali je bil preklop v posameznem primeru argumentacije
dovoljen ali nedovoljen, se je treba najprej vprašati, kaj naj bi bil
izvirni kontekst dialoga. Nato je treba ugotoviti novi kontekst in
se vprašati, ali je bil preklop dovoljen ali nedovoljen, tako da gle-
damo nazaj in presojamo po ciljih in standardih prvotnega kon-
teksta. Ali novi dialog podpira te stare cilje ali vsaj dovoljuje, da
se njihovo izpolnjevanje prenese naprej ali jih blokira? Ali sta se
prvotna govorna partnerja o tem preklopu dogovorila ali pa je bil
preklop enostranski ali ga je ena stran celo vsilila? To so vpraša-
nja, ki si jih moramo postaviti.« (Walton, 1992a: 139)
Po tem postopku je sklicevanje na čustva sogovornika lahko legitimno
v prepričevalnem dialogu, vendar ne (nujno) tudi v drugih oblikah dialoga.
»Ne nujno« pomeni, da moramo (kot analitiki) preučevati prav vsak dialog
v njegovem kontekstu posamično, preden sprejmemo sodbo o morebitnih
napačnih potezah. In to je tisto, po čemer se Waltonov pristop razlikuje od
pragma-dialektičnega pristopa, pri katerem je treba vsako dialektično iz-
menjavo ovrednotiti z enako množico meril (»deset zapovedi«). Obema pa
je skupno, da je treba te dialektične izmenjave ovrednotiti od zunaj, s strani
»nevtralnega« opazovalca (tj. analitika), ne od znotraj, s strani udeležencev
dialektične izmenjave (vsaj ne nujno). V zvezi s tem (problemom) še zadnjič
omenimo Austina in Hamblina.
Potem ko pokaže na to, da je referenca odvisna od védenja v času izre-
kanja, Austin poudari:
»Bistveno je spoznati, da 'resnično' in 'neresnično' enako kot 'svo-
bodno' in 'nesvobodno' sploh ne pomeni česa enostavnega; tem-
več le splošno razsežnost, ali je prav ali primerno, v nasprotju z na-
robe, reči to v teh okoliščinah, temu občinstvu, s temi smotri in v
te namene. V splošnem lahko rečemo to: pri obojih, trditvah (in,
npr., opisih) ter stvaritvah itd., kolikor ste imeli pravico svariti
in ste res svarili, res trdili ali res svetovali, se lahko postavi vpra-
šanje, ali ste imeli prav, da ste trdili ali svarili ali svetovali – ne
v smislu, ali je bilo pravočasno ali koristno, ampak ali je bilo to,
kar ste rekli, prav glede na dejstva in glede na to, kar veste o dej-
stvih, in glede na smotre, s katerimi ste govorili, in tako naprej.«
(Austin, 1990: 124, prevod Bogdan Lešnik, poudarili avtorji)
256
»Nekateri dialektični preklopi so nedovoljeni in ti nedovoljeni
preklopi so pogosto povezani z neformalnimi napakami. Pri pre-
sojanju, ali je bil preklop v posameznem primeru argumentacije
dovoljen ali nedovoljen, se je treba najprej vprašati, kaj naj bi bil
izvirni kontekst dialoga. Nato je treba ugotoviti novi kontekst in
se vprašati, ali je bil preklop dovoljen ali nedovoljen, tako da gle-
damo nazaj in presojamo po ciljih in standardih prvotnega kon-
teksta. Ali novi dialog podpira te stare cilje ali vsaj dovoljuje, da
se njihovo izpolnjevanje prenese naprej ali jih blokira? Ali sta se
prvotna govorna partnerja o tem preklopu dogovorila ali pa je bil
preklop enostranski ali ga je ena stran celo vsilila? To so vpraša-
nja, ki si jih moramo postaviti.« (Walton, 1992a: 139)
Po tem postopku je sklicevanje na čustva sogovornika lahko legitimno
v prepričevalnem dialogu, vendar ne (nujno) tudi v drugih oblikah dialoga.
»Ne nujno« pomeni, da moramo (kot analitiki) preučevati prav vsak dialog
v njegovem kontekstu posamično, preden sprejmemo sodbo o morebitnih
napačnih potezah. In to je tisto, po čemer se Waltonov pristop razlikuje od
pragma-dialektičnega pristopa, pri katerem je treba vsako dialektično iz-
menjavo ovrednotiti z enako množico meril (»deset zapovedi«). Obema pa
je skupno, da je treba te dialektične izmenjave ovrednotiti od zunaj, s strani
»nevtralnega« opazovalca (tj. analitika), ne od znotraj, s strani udeležencev
dialektične izmenjave (vsaj ne nujno). V zvezi s tem (problemom) še zadnjič
omenimo Austina in Hamblina.
Potem ko pokaže na to, da je referenca odvisna od védenja v času izre-
kanja, Austin poudari:
»Bistveno je spoznati, da 'resnično' in 'neresnično' enako kot 'svo-
bodno' in 'nesvobodno' sploh ne pomeni česa enostavnega; tem-
več le splošno razsežnost, ali je prav ali primerno, v nasprotju z na-
robe, reči to v teh okoliščinah, temu občinstvu, s temi smotri in v
te namene. V splošnem lahko rečemo to: pri obojih, trditvah (in,
npr., opisih) ter stvaritvah itd., kolikor ste imeli pravico svariti
in ste res svarili, res trdili ali res svetovali, se lahko postavi vpra-
šanje, ali ste imeli prav, da ste trdili ali svarili ali svetovali – ne
v smislu, ali je bilo pravočasno ali koristno, ampak ali je bilo to,
kar ste rekli, prav glede na dejstva in glede na to, kar veste o dej-
stvih, in glede na smotre, s katerimi ste govorili, in tako naprej.«
(Austin, 1990: 124, prevod Bogdan Lešnik, poudarili avtorji)
256
