Page 259 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

Zaključek

Namesto povzetka v razmislek ponujamo naslednje sklepno razmišljanje

o strokovni in komunikacijski usposobljenosti in (kontinuiranem) usposa-
bljanju učiteljev.

Rekli smo, da je argumentiranje spretnost, ki se jo prav vsak posame-
znik lahko nauči in jo izboljšuje. Morda se zato komu še vedno zdi tudi lah-
ko obvladljiva. Še tako vsakdanje prisotna, sistematično predstavljena in
teoretično poglobljena pa ostaja precej kompleksna, odvisna od vsakokra-
tnega konteksta in zahtevna spretnost.

Pri učenju in izboljševanju obvladovanja spretnosti argumentiranja
je ključna praktična izkušnja. Veliko neposredne vaje, kritične analize in
oblikovanja argumentov šele naredi mojstra. Veliko napak naredijo učite-
lji, ki kritično mišljenje le razlagajo, ne glede na to, da je razlaga lahko sis-
tematična, nazorna in didaktično neoporečna. Motijo se tudi tisti, ki mis-
lijo, da je dovolj samo izpostavljenost dobremu kritičnemu mišljenju, ki naj
bi ga bili učenci kar sami od sebe sposobni ponotranjiti in ponoviti. Vaja
je vsaj tako pomembna kot razlaga in ponazoritev, kar bi bilo priporočlji-
vo razvijati v obliki samostojnega predmeta, predvsem pa kontinuirano, v
teku več let. Učitelje bi bilo treba kot samostojen del njihovega strokovne-
ga izobraževanja in dodatnega spopolnjevanja kontinuirano, v povsem sa-
mostojnih in neposrednih oblikah (predmetih, seminarjih itd.), usposab-
ljati tudi v obvladovanju spretnosti argumentiranja.

259