Page 260 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 260
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
V tej knjigi smo pedagoški diskurz razumeli mnogo širše od argumen-
tiranja. Na številnih mestih smo omenili in tudi podrobneje razdelali nje-
govo kontekstualno umeščenost in predvsem t. i. etiko komuniciranja (v
katero smo zajeli odnose med sogovorci, vljudnost, etično podobo, entuzi-
azem itd., skratka t. i. subjektivni vidik). Opozorili smo na temeljno argu-
mentativno naravo jezika samega (kot sistema), na argumentativno sporno
in zavajajočo naravo podob (vizualij) in na (pre)številne zmote in napake,
na katere lahko naletita sklepanje in argumentacija. Tako celostno pojmo-
vanje pedagoškega diskurza je v osnovi retorične narave. Zato je upravičeno
in relevantno, da sklenemo s popolnejšo paleto spretnosti in za konec na-
vedemo še nekatere napotke enega najstarejših raziskovalcev pedagoškega
govora – Kvintilijana (s katerim smo pravzaprav tudi začeli).
Popolni govornik je po Kvintilijanovem »lahko samo dober človek,
zato od njega ne zahtevamo samo izjemne govorniške zmožnosti, ampak
tudi vse duševne vrline« (Inst.1.Pr.9, prevod Matjaž Babič). S tem Kvintilijan
poudarja celovitost in moralno-etično neoporečnost govornika oz. subjek-
tivne vrline ter sposobnosti postavlja ob bok objektivnemu znanju in teh-
niki govorjenja. Te kriterije naj izpolnjujejo tudi zgledi iz okolja, v katerem
bodoči govornik odrašča. Ljudje, ki od malega skrbijo za otroka, naj bi bili
v obeh pogledih najboljši, kar se jih da dobiti, meni Kvintilijan. Že pri do-
jiljah naj bi npr. starši upoštevali zlasti »značaj, a tudi govorijo naj pravil-
no«, kajti »otrok naj se torej niti v najzgodnejšem otroštvu ne nauči govori-
ti na način, ki bi se ga bilo treba pozneje odvaditi« (prav tam, 1.1.4–5, prevod
Matjaž Babič). Starši sami naj bi bili kar se le da visoko izobraženi. Celo pa-
edagogus (ki je bil v tistem času varuh in spremljevalec otrok, a primarno
ni bil tudi njihov učitelj) bi moral biti zelo izobražen ali pa se vsaj zavedati,
da ni izobražen (prav tam, 1.1.8).1 Kvintilijan torej svetuje visoke standarde
izobraženosti odraslih, ki so v stiku z dojenčki in otroki, kar lahko zasledi-
mo tudi v naslednjem citatu:
»Zakaj pa je makedonski kralj Filip želel, naj da njegovemu sinu
osnovno izobrazbo Aristotel, največji tedanji filozof, in zakaj je
Aristotel to nalogo sprejel? Zato, ker je vedel, da mora šolanje
1 Pedagogi (stgr. pais, paid- = ‘otrok’; agogos = ‘vodilni, usmerjevalni’) so bili v starem
Rimu sužnji, ki so skrbeli za majhne otroke (se z njimi igrali, jih vozili na sprehode in
izlete ter učili osnovnih pravil vedenja ipd.), medtem ko so starejše otroke spremlja-
li v šolo, na kopališče, v gledališče in na obiske. Včasih so lahko prevzeli tudi naloge
osnov opismenjevanja (osnove branja in pisanja), a njihova veliko pomembnejša za-
dolžitev je bila moralna vzgoja, kar je pomenilo, da so otroke varovali pred morebit-
nimi kvarnimi vplivi družbe, ko so ti aktivneje pričeli zahajati vanjo.
260
V tej knjigi smo pedagoški diskurz razumeli mnogo širše od argumen-
tiranja. Na številnih mestih smo omenili in tudi podrobneje razdelali nje-
govo kontekstualno umeščenost in predvsem t. i. etiko komuniciranja (v
katero smo zajeli odnose med sogovorci, vljudnost, etično podobo, entuzi-
azem itd., skratka t. i. subjektivni vidik). Opozorili smo na temeljno argu-
mentativno naravo jezika samega (kot sistema), na argumentativno sporno
in zavajajočo naravo podob (vizualij) in na (pre)številne zmote in napake,
na katere lahko naletita sklepanje in argumentacija. Tako celostno pojmo-
vanje pedagoškega diskurza je v osnovi retorične narave. Zato je upravičeno
in relevantno, da sklenemo s popolnejšo paleto spretnosti in za konec na-
vedemo še nekatere napotke enega najstarejših raziskovalcev pedagoškega
govora – Kvintilijana (s katerim smo pravzaprav tudi začeli).
Popolni govornik je po Kvintilijanovem »lahko samo dober človek,
zato od njega ne zahtevamo samo izjemne govorniške zmožnosti, ampak
tudi vse duševne vrline« (Inst.1.Pr.9, prevod Matjaž Babič). S tem Kvintilijan
poudarja celovitost in moralno-etično neoporečnost govornika oz. subjek-
tivne vrline ter sposobnosti postavlja ob bok objektivnemu znanju in teh-
niki govorjenja. Te kriterije naj izpolnjujejo tudi zgledi iz okolja, v katerem
bodoči govornik odrašča. Ljudje, ki od malega skrbijo za otroka, naj bi bili
v obeh pogledih najboljši, kar se jih da dobiti, meni Kvintilijan. Že pri do-
jiljah naj bi npr. starši upoštevali zlasti »značaj, a tudi govorijo naj pravil-
no«, kajti »otrok naj se torej niti v najzgodnejšem otroštvu ne nauči govori-
ti na način, ki bi se ga bilo treba pozneje odvaditi« (prav tam, 1.1.4–5, prevod
Matjaž Babič). Starši sami naj bi bili kar se le da visoko izobraženi. Celo pa-
edagogus (ki je bil v tistem času varuh in spremljevalec otrok, a primarno
ni bil tudi njihov učitelj) bi moral biti zelo izobražen ali pa se vsaj zavedati,
da ni izobražen (prav tam, 1.1.8).1 Kvintilijan torej svetuje visoke standarde
izobraženosti odraslih, ki so v stiku z dojenčki in otroki, kar lahko zasledi-
mo tudi v naslednjem citatu:
»Zakaj pa je makedonski kralj Filip želel, naj da njegovemu sinu
osnovno izobrazbo Aristotel, največji tedanji filozof, in zakaj je
Aristotel to nalogo sprejel? Zato, ker je vedel, da mora šolanje
1 Pedagogi (stgr. pais, paid- = ‘otrok’; agogos = ‘vodilni, usmerjevalni’) so bili v starem
Rimu sužnji, ki so skrbeli za majhne otroke (se z njimi igrali, jih vozili na sprehode in
izlete ter učili osnovnih pravil vedenja ipd.), medtem ko so starejše otroke spremlja-
li v šolo, na kopališče, v gledališče in na obiske. Včasih so lahko prevzeli tudi naloge
osnov opismenjevanja (osnove branja in pisanja), a njihova veliko pomembnejša za-
dolžitev je bila moralna vzgoja, kar je pomenilo, da so otroke varovali pred morebit-
nimi kvarnimi vplivi družbe, ko so ti aktivneje pričeli zahajati vanjo.
260
