Page 253 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 253
med napakami in še več napakami v sklepanju in argumentaciji
razliko, ki nam jo predoči trenutna situacija, ki običajno prena-
ša pozitivno ali negativno mnenje iz prejšnjega konteksta. Zato se
pri tej napaki trditev ne presoja po njeni vsebini.
Primer: Hitler je bil vegetarijanec, zato je vegetarijanstvo zabloda.«
Kot je bilo že omenjeno v »definiciji«, gre za argument ad hominem
(ali ad misericordiam), zakaj bi torej ustvarjali novega? Morda zato, ker bi
ga bilo mogoče interpretirati tudi kot ignoratio elenchi in secundum quid ali
celo kot ad populum in/ali ad baculum. In da bi se izognili domnevni dvo-
umnosti, ustvarimo novo napako? To pravzaprav še poveča (možnost) dvo-
umnosti, vsaj kar zadeva merila in definicije. Toda po drugi strani lahko
nove in ločene označbe (nove napake) potrošnikom in navdušencem nad
napakami omogočijo večjo izbiro.
Nazaj k Austinu in Hamblinu (prek pragma-dialektike
in Douglasa Waltona)
V akademskih krogih in med teoretiki argumentacije vlada precej večja te-
oretična disciplina glede tega, kaj so napake v sklepanju in argumentaciji
ter kako jih zaznati. Na kratko se bomo dotaknili dveh pogledov na napa-
ke: pragma-dialektičnega in pristopa Douglasa Waltona.
Pragma-dialektika: kršitev pravil za kritično razpravo
Od začetka, vse od prve knjige van Eemerena in Grootendorsta (1984: 177),
so napake v sklepanju opredeljene kot »kršitve pravil ravnanja za racional-
ne razpravljavce«. Kaj to pomeni? Tukaj je citat iz njunega nekoliko kasnej-
šega dela Argumentation, Communication and Fallacies:
»Predstavljamo idealen model, v katerem so pravila za razumen
argumentacijski diskurz določena kot pravila za izvajanje govor-
nih dejanj v kritični razpravi, katere cilj je reševanje spora. Za vsa-
ko fazo razprave pravila določajo, kdaj so udeleženci, ki name-
ravajo rešiti spor, upravičeni ali celo dolžni narediti posamezno
potezo. Upoštevati morajo vsa pravila, ki so bistvena za rešitev
spora. Vsaka kršitev pravil razprave ne glede na to, katera stranka
in v kateri fazi razprave jo zakrivi, lahko ogrozi rešitev spora in jo
je zato treba obravnavati kot nepravilno potezo v razpravi. Napake
se analizirajo kot take napačne poteze v razpravi, v katerih je bilo
253
razliko, ki nam jo predoči trenutna situacija, ki običajno prena-
ša pozitivno ali negativno mnenje iz prejšnjega konteksta. Zato se
pri tej napaki trditev ne presoja po njeni vsebini.
Primer: Hitler je bil vegetarijanec, zato je vegetarijanstvo zabloda.«
Kot je bilo že omenjeno v »definiciji«, gre za argument ad hominem
(ali ad misericordiam), zakaj bi torej ustvarjali novega? Morda zato, ker bi
ga bilo mogoče interpretirati tudi kot ignoratio elenchi in secundum quid ali
celo kot ad populum in/ali ad baculum. In da bi se izognili domnevni dvo-
umnosti, ustvarimo novo napako? To pravzaprav še poveča (možnost) dvo-
umnosti, vsaj kar zadeva merila in definicije. Toda po drugi strani lahko
nove in ločene označbe (nove napake) potrošnikom in navdušencem nad
napakami omogočijo večjo izbiro.
Nazaj k Austinu in Hamblinu (prek pragma-dialektike
in Douglasa Waltona)
V akademskih krogih in med teoretiki argumentacije vlada precej večja te-
oretična disciplina glede tega, kaj so napake v sklepanju in argumentaciji
ter kako jih zaznati. Na kratko se bomo dotaknili dveh pogledov na napa-
ke: pragma-dialektičnega in pristopa Douglasa Waltona.
Pragma-dialektika: kršitev pravil za kritično razpravo
Od začetka, vse od prve knjige van Eemerena in Grootendorsta (1984: 177),
so napake v sklepanju opredeljene kot »kršitve pravil ravnanja za racional-
ne razpravljavce«. Kaj to pomeni? Tukaj je citat iz njunega nekoliko kasnej-
šega dela Argumentation, Communication and Fallacies:
»Predstavljamo idealen model, v katerem so pravila za razumen
argumentacijski diskurz določena kot pravila za izvajanje govor-
nih dejanj v kritični razpravi, katere cilj je reševanje spora. Za vsa-
ko fazo razprave pravila določajo, kdaj so udeleženci, ki name-
ravajo rešiti spor, upravičeni ali celo dolžni narediti posamezno
potezo. Upoštevati morajo vsa pravila, ki so bistvena za rešitev
spora. Vsaka kršitev pravil razprave ne glede na to, katera stranka
in v kateri fazi razprave jo zakrivi, lahko ogrozi rešitev spora in jo
je zato treba obravnavati kot nepravilno potezo v razpravi. Napake
se analizirajo kot take napačne poteze v razpravi, v katerih je bilo
253
