Page 221 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 221
o vizualni argumentaciji: multimodalnost kot sestavljeni pomen in sestavljene izjave
nekako takole: »Kajenje ubija«. Toda to (meta) sporočilo je očitno možno
samo zato, ker obstaja medsebojno povezovanje (vsaj dveh) izjavljalcev ali
izjavljalnih položajev; prvo sporoča, da je kajenje »kul«/privlačno/odraslo
(prvotni Marlborovi oglasi) ..., drugo pa to sporočilo subvertira in kritizi-
ra (oglasi Adbusters). In kritika je tista, ki prevlada kot glavno sporočilo (v
oglasih Adbusters).
Na tej točki je morda potrebno omeniti, da imamo pri obravnavi vi-
zualij – pri konstrukciji pomena in interpretaciji vizualij – očitno opraviti
s t. i. rizomsko strukturo in rizomskim branjem. Rizom je (filozofski) kon-
cept, ki sta ga leta 1980 razvila G. Deleuze in F. Guattari (2004) in je opre-
deljen kot teoretični pristop, ki omogoča večkratne, nehierarhične vstopne
in izstopne točke pri reprezentaciji ter interpretaciji podatkov. Na kratko,
katera koli točka rizomske strukture je lahko povezana s katero koli dru-
go točko in nenehno vzpostavlja povezave med (različnimi) semiotičnimi
verigami, organizacijami moči in okoliščinami, ki so v določenem odno-
su do umetnosti, znanosti in socialnih bojev. Rizom in rizomske strukture
postanejo konceptualno še posebej zanimive, če jih povežemo in dopolni-
mo z novejšim sociološkim konceptom, ki pa hitro postaja čedalje vplivnej-
ši – konceptom superdiverzitete. Tega je zasnoval sociolog Steven Vertovec,
opredeljuje pa ga kot
»dinamično medigro spremenljivk med večjim številom novih,
majhnih in raztresenih, iz več virov, transnacionalno poveza-
nih, socialno-ekonomsko diferenciranih in pravno stratificira-
nih priseljencev, ki so prispeli v zadnjem desetletju« (Vertovec,
2007:1025; prevod avtorjev).
In kakšen bi bil lahko pomen tega novega koncepta za analizo in inter-
pretacijo vizualij? Prav nakazovanje možnosti, da lahko čedalje bolj razno-
liko kulturno, izobraževalno in ideološko ozadje potencialnih bralcev oz.
interpretov (seveda ne nujno priseljencev kot v zgornji definiciji) pri branju
in interpretaciji vizualij pomeni še več različnih točk vstopa ter interpreta-
cijskih poti. Z drugimi besedami, domnevno enosmerna in neproblematič-
na puščica, ki povezuje P in S pri interpretaciji plakata UvA L. Groarka, ne
utegne biti zgolj večkrat pomnožena na različne načine, ki kažejo v različ-
ne smeri, temveč lahko tudi spremeni svojo obliko – od ravne do valovite
ali ukrivljene ali celo prelomljene, odvisno od tega, kako kompleksni in di-
ferencirani so pomen ter možnosti njegove interpretacije. Kar, seveda, pri-
nese S-je v različnih oblikah in formulacijah.
221
nekako takole: »Kajenje ubija«. Toda to (meta) sporočilo je očitno možno
samo zato, ker obstaja medsebojno povezovanje (vsaj dveh) izjavljalcev ali
izjavljalnih položajev; prvo sporoča, da je kajenje »kul«/privlačno/odraslo
(prvotni Marlborovi oglasi) ..., drugo pa to sporočilo subvertira in kritizi-
ra (oglasi Adbusters). In kritika je tista, ki prevlada kot glavno sporočilo (v
oglasih Adbusters).
Na tej točki je morda potrebno omeniti, da imamo pri obravnavi vi-
zualij – pri konstrukciji pomena in interpretaciji vizualij – očitno opraviti
s t. i. rizomsko strukturo in rizomskim branjem. Rizom je (filozofski) kon-
cept, ki sta ga leta 1980 razvila G. Deleuze in F. Guattari (2004) in je opre-
deljen kot teoretični pristop, ki omogoča večkratne, nehierarhične vstopne
in izstopne točke pri reprezentaciji ter interpretaciji podatkov. Na kratko,
katera koli točka rizomske strukture je lahko povezana s katero koli dru-
go točko in nenehno vzpostavlja povezave med (različnimi) semiotičnimi
verigami, organizacijami moči in okoliščinami, ki so v določenem odno-
su do umetnosti, znanosti in socialnih bojev. Rizom in rizomske strukture
postanejo konceptualno še posebej zanimive, če jih povežemo in dopolni-
mo z novejšim sociološkim konceptom, ki pa hitro postaja čedalje vplivnej-
ši – konceptom superdiverzitete. Tega je zasnoval sociolog Steven Vertovec,
opredeljuje pa ga kot
»dinamično medigro spremenljivk med večjim številom novih,
majhnih in raztresenih, iz več virov, transnacionalno poveza-
nih, socialno-ekonomsko diferenciranih in pravno stratificira-
nih priseljencev, ki so prispeli v zadnjem desetletju« (Vertovec,
2007:1025; prevod avtorjev).
In kakšen bi bil lahko pomen tega novega koncepta za analizo in inter-
pretacijo vizualij? Prav nakazovanje možnosti, da lahko čedalje bolj razno-
liko kulturno, izobraževalno in ideološko ozadje potencialnih bralcev oz.
interpretov (seveda ne nujno priseljencev kot v zgornji definiciji) pri branju
in interpretaciji vizualij pomeni še več različnih točk vstopa ter interpreta-
cijskih poti. Z drugimi besedami, domnevno enosmerna in neproblematič-
na puščica, ki povezuje P in S pri interpretaciji plakata UvA L. Groarka, ne
utegne biti zgolj večkrat pomnožena na različne načine, ki kažejo v različ-
ne smeri, temveč lahko tudi spremeni svojo obliko – od ravne do valovite
ali ukrivljene ali celo prelomljene, odvisno od tega, kako kompleksni in di-
ferencirani so pomen ter možnosti njegove interpretacije. Kar, seveda, pri-
nese S-je v različnih oblikah in formulacijah.
221
