Page 183 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

2.4
»Argumentativni vzorec«
– pravila in elementi procesa veljavne
racionalne argumentacije pri oblikovanju
in utemeljevanju stališč

Na podlagi umestitve v predstavljeni širši retorični kontekst se lahko zdaj

podrobneje posvetimo ožji zastavljeni temi preučevanja (in poučevanja) –
argumentiranosti. Mogoče se na prvi pogled zdi, da naj bi bila spretnost
veljavnega argumentiranja pomembna predvsem pri razlaganju nove učne
snovi in s tem predvsem spretnost učiteljev. Vendar pa predstavlja enega
temeljnih delov komunikacije, značilnih za vse sodelujoče v komunikaciji
(učitelje in učence), ki je lahko prisoten v različnih delih učne ure. Prisotno
je lahko tam in takrat, kjer/ko se osredotočamo na poglobljeno razumeva-
nje določene teme, npr. tudi pri opravičevanju. Racionalno argumentacijo
lahko opredelimo »funkcionalno«: uporablja se pri oblikovanju, utemeljeva-
nju, zavračanju, preoblikovanju stališč, ki naj jih sprejmejo sogovorci. Tudi
z vidika predstavljene retorične perspektive ne gre toliko za strukturni del
govora kot za izbiro argumentov – argumentacija je prisotna v tistih delih
oz. takrat, kjer/ko želimo racionalno prepričati, oz. izberemo pretežno objek-
tivno metodo prepričevanja (logos). Ne glede na to, da racionalne argumen-
tacije nismo opredelili kot fiksni strukturni del govora/teksta, ostaja v pe-
dagoškem procesu nujna v delih učne ure, ki so namenjeni razlagi novih
znanj in predstavitvi usvojenega znanja.

Osnovni in razviti model argumentacije, ki naj omogočata oblikovanje
veljavnih in kvalitetnih argumentov oz. procesa argumentacije, povzema-
mo po Toulminu (1958/1987), o katerem smo podrobneje pisali v prejšnjem
poglavju:

183