Page 179 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 179
struktur ir anje učne ur e in oblikovanje govor a
- Ali argumenti veljavno (po metodi racionalne argumentacije)
podpirajo trditve?
- Ali so navedeni, pojasnjeni in zavrnjeni morebitni protiargumenti?
- Ali so argumenti/protiargumenti smiselno razvrščeni: ali si sledi-
jo na način, ki omogoča nemoten miselni tok (najprej sklep in po-
tem premise, najprej premise in potem sklep, izhajanje iz zaneslji-
vejših, sprejemljivejših premis ipd.)?
- Ali je govor/tekst stilsko primerno oblikovan?
- Kako prepričljivo nastopiti?
- Kako izboljševati tehnike pomnjenja?
Glede na to, da se naštetih pet glavnih operacij nanaša pretežno na ar-
gumentacijo, lahko dodatne oporne točke izpeljemo še iz posameznih vrst
argumentov. Weston (1987)1 navede naslednjih pet glavnih tipov argumen-
tov: argumenti s primerom2, argumenti po analogiji3, argumenti iz avtorite-
te4, argumenti o vzrokih5, deduktivni argumenti6. Iz te delitve izhajajo med
drugim naslednji napotki:
- Ali obstaja za dano generalizirano trditev več kot samo en primer?
- Ali so navedeni primeri reprezentativni za množico pojavov, ki se
jo generalizira?
1 Westonov učbenik je zelo zgoščen in elementaren prikaz nekaterih vrst argumen-
tov, ki lahko služijo kot dobro izhodišče pri načrtovanju procesa argumentiranja v
okviru učne ure. Mogoče je izhajati tudi iz obširnejših učbenikov za argumentaci-
jo, kot sta npr. že omenjeno delo A Practical Study of Argument (Govier, 2014) in
Good Reasoning Matters!A Constructive Approach to Critical Thinking (Groarke
in Tindale, 2013). V slovenskem jeziku smo v besedilu navedli že nekatera dela, ki
obravnavajo argumentacijo (tudi v kontekstu vzgoje in izobraževanja). Vsekakor so
uporabna, a v nekaterih delih se pojmovanja retorike in argumentacije bistveno raz-
likujejo od našega, zato jih velja pozorno brati.
2 V argumentih s primerom je v podporo generalizaciji naveden eden ali več specifičnih
primerov.
3 Argumenti po analogiji se sklicujejo na en sam specifičen primer in sklepajo na dru-
gega prek podobnosti: ker sta si primera v mnogih vidikih podobna, naj bi se ta
podobnost prenesla še na druge specifične lastnosti.
4 Ker vsake trditve (hipoteze, mnenja itd.) ne moremo vedno preučiti sami, se mora-
mo zanašati na druge (njihovo vednost, znanje, sposobnosti itd.) – te vire imenuje-
mo avtoritete in argumenti, v katerih se sklicujemo nanje, so argumenti iz avtoritete.
5 Z argumenti o vzrokih želimo razložiti, zakaj se nekaj (nek pojav) dogodi.
6 Deduktivni argumenti so formalnologični argumenti, v katerih resničnost premis
jamči resničnost sklepov, ki so iz premis izpeljani po pravilih logičnega sklepanja.
179
- Ali argumenti veljavno (po metodi racionalne argumentacije)
podpirajo trditve?
- Ali so navedeni, pojasnjeni in zavrnjeni morebitni protiargumenti?
- Ali so argumenti/protiargumenti smiselno razvrščeni: ali si sledi-
jo na način, ki omogoča nemoten miselni tok (najprej sklep in po-
tem premise, najprej premise in potem sklep, izhajanje iz zaneslji-
vejših, sprejemljivejših premis ipd.)?
- Ali je govor/tekst stilsko primerno oblikovan?
- Kako prepričljivo nastopiti?
- Kako izboljševati tehnike pomnjenja?
Glede na to, da se naštetih pet glavnih operacij nanaša pretežno na ar-
gumentacijo, lahko dodatne oporne točke izpeljemo še iz posameznih vrst
argumentov. Weston (1987)1 navede naslednjih pet glavnih tipov argumen-
tov: argumenti s primerom2, argumenti po analogiji3, argumenti iz avtorite-
te4, argumenti o vzrokih5, deduktivni argumenti6. Iz te delitve izhajajo med
drugim naslednji napotki:
- Ali obstaja za dano generalizirano trditev več kot samo en primer?
- Ali so navedeni primeri reprezentativni za množico pojavov, ki se
jo generalizira?
1 Westonov učbenik je zelo zgoščen in elementaren prikaz nekaterih vrst argumen-
tov, ki lahko služijo kot dobro izhodišče pri načrtovanju procesa argumentiranja v
okviru učne ure. Mogoče je izhajati tudi iz obširnejših učbenikov za argumentaci-
jo, kot sta npr. že omenjeno delo A Practical Study of Argument (Govier, 2014) in
Good Reasoning Matters!A Constructive Approach to Critical Thinking (Groarke
in Tindale, 2013). V slovenskem jeziku smo v besedilu navedli že nekatera dela, ki
obravnavajo argumentacijo (tudi v kontekstu vzgoje in izobraževanja). Vsekakor so
uporabna, a v nekaterih delih se pojmovanja retorike in argumentacije bistveno raz-
likujejo od našega, zato jih velja pozorno brati.
2 V argumentih s primerom je v podporo generalizaciji naveden eden ali več specifičnih
primerov.
3 Argumenti po analogiji se sklicujejo na en sam specifičen primer in sklepajo na dru-
gega prek podobnosti: ker sta si primera v mnogih vidikih podobna, naj bi se ta
podobnost prenesla še na druge specifične lastnosti.
4 Ker vsake trditve (hipoteze, mnenja itd.) ne moremo vedno preučiti sami, se mora-
mo zanašati na druge (njihovo vednost, znanje, sposobnosti itd.) – te vire imenuje-
mo avtoritete in argumenti, v katerih se sklicujemo nanje, so argumenti iz avtoritete.
5 Z argumenti o vzrokih želimo razložiti, zakaj se nekaj (nek pojav) dogodi.
6 Deduktivni argumenti so formalnologični argumenti, v katerih resničnost premis
jamči resničnost sklepov, ki so iz premis izpeljani po pravilih logičnega sklepanja.
179
