Page 174 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 174
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
izjav (za natančnejšo predstavitev glej poglavje o retorični analizi pedago-
škega diskurza):
- Ali izjava pospešuje ali ogroža sodelovalnost (oblikovanje znanja)
pri pouku?
- Ali je izjava oblikovana tako, da potencialno ogroža integriteto
sogovorca?
- V katerih vidikih (pozitivnem, negativnem, obeh) je ogrožena in-
tegriteta sogovorca?
- Katere vljudnostne strategije jezikovne rabe (pozitivna vljudnost,
negativna vljudnost, posredna govorna dejanja) bi bile lahko upo-
rabljene, da bi bila morebitna stopnja ogrožanja sogovorčeve inte-
gritete znižana?
Za ponazoritev na tem mestu navajamo še eno od podrobnejših opor-
nih točk (več vljudnostnih strategij smo navedli v razdelku o vljudnosti):
Ali argument morebiti ne temelji na karikiranju protiargumentov?
(Če ljudje postavljajo trditve iz resnih razlogov in so nam njiho-
vi razlogi nedojemljivi, jih mogoče preprosto (še) ne razumemo.)
Te in njim podobne oporne točke pravzaprav le poglabljajo tisto, ki
smo jo kot prvo navedli pri ponazoritvi vloge družbenega konteksta – kak-
šen odnos med sodelujočimi odraža oz. skuša oblikovati govor/tekst? Glede
na izhodiščno predpostavko, da je kakovost interakcije temeljnega pomena
za učinkovitost pedagoškega procesa, gre po našem mnenju za enega ključ-
nih elementov pedagoškega diskurza.
Druga tema, ki jo moramo omeniti, je etična (samo)podoba učiteljev.
O njej je bilo nekaj že povedanega ob vljudnostnih jezikovnih strategijah in
retoričnih elementih pedagoškega diskurza (ob ethosu kot eni izmed vrst
argumentov).2 Na tem mestu etično (samo)podobo povezujemo še s pro-
blematiko pridobivanja/ohranjanja in povečevanja naklonjenosti ter po-
zornosti (benevolentnosti) učencev. Pozornost in minimalna izhodiščna
naklonjenost sta pravzaprav ključna subjektivna predpogoja, da nekomu
prisluhnemo in ga skušamo čim bolje razumeti. Prav iz njune subjektivno-
sti pa izhaja tudi nemoč neposrednega vpliva nanju. Tesno sta povezani z
všečnostjo in ker so okusi različni, všečnost ni nekaj, kar bi lahko forma-
lizirali. Težko je torej objektivno in univerzalno določiti, kakšni bi lahko
bili učitelji, če bi želeli, da bi jih (vsi) učenci z veseljem in naklonjenostjo
2 Glejte zlasti str. 53–68.
174
izjav (za natančnejšo predstavitev glej poglavje o retorični analizi pedago-
škega diskurza):
- Ali izjava pospešuje ali ogroža sodelovalnost (oblikovanje znanja)
pri pouku?
- Ali je izjava oblikovana tako, da potencialno ogroža integriteto
sogovorca?
- V katerih vidikih (pozitivnem, negativnem, obeh) je ogrožena in-
tegriteta sogovorca?
- Katere vljudnostne strategije jezikovne rabe (pozitivna vljudnost,
negativna vljudnost, posredna govorna dejanja) bi bile lahko upo-
rabljene, da bi bila morebitna stopnja ogrožanja sogovorčeve inte-
gritete znižana?
Za ponazoritev na tem mestu navajamo še eno od podrobnejših opor-
nih točk (več vljudnostnih strategij smo navedli v razdelku o vljudnosti):
Ali argument morebiti ne temelji na karikiranju protiargumentov?
(Če ljudje postavljajo trditve iz resnih razlogov in so nam njiho-
vi razlogi nedojemljivi, jih mogoče preprosto (še) ne razumemo.)
Te in njim podobne oporne točke pravzaprav le poglabljajo tisto, ki
smo jo kot prvo navedli pri ponazoritvi vloge družbenega konteksta – kak-
šen odnos med sodelujočimi odraža oz. skuša oblikovati govor/tekst? Glede
na izhodiščno predpostavko, da je kakovost interakcije temeljnega pomena
za učinkovitost pedagoškega procesa, gre po našem mnenju za enega ključ-
nih elementov pedagoškega diskurza.
Druga tema, ki jo moramo omeniti, je etična (samo)podoba učiteljev.
O njej je bilo nekaj že povedanega ob vljudnostnih jezikovnih strategijah in
retoričnih elementih pedagoškega diskurza (ob ethosu kot eni izmed vrst
argumentov).2 Na tem mestu etično (samo)podobo povezujemo še s pro-
blematiko pridobivanja/ohranjanja in povečevanja naklonjenosti ter po-
zornosti (benevolentnosti) učencev. Pozornost in minimalna izhodiščna
naklonjenost sta pravzaprav ključna subjektivna predpogoja, da nekomu
prisluhnemo in ga skušamo čim bolje razumeti. Prav iz njune subjektivno-
sti pa izhaja tudi nemoč neposrednega vpliva nanju. Tesno sta povezani z
všečnostjo in ker so okusi različni, všečnost ni nekaj, kar bi lahko forma-
lizirali. Težko je torej objektivno in univerzalno določiti, kakšni bi lahko
bili učitelji, če bi želeli, da bi jih (vsi) učenci z veseljem in naklonjenostjo
2 Glejte zlasti str. 53–68.
174
