Page 74 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 74
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
bi lahko trdili – tudi to pomemben del vpogledov v literarno teorijo.13 To-
rej vlada odsotnost na obeh ravneh: tako teoretični (pojmi) kot praktič-
ni (vključevanje avtoric). Menim, da bi vsebinsko ustrezno strukturirani
učni načrti kurikuli, ki bi problematizirali »uradno vednost«14 in opozarja-
li na možne stereotipizacije, lahko precej pomagali tudi učiteljicam in uči-
teljem pri obravnavi tematike (Vendramin, 2005: 6). Predpogoj je zaveda-
nje o tem, kako tradicija nastane, kaj pove in kaj zamolči, kako in kam se
vpisuje »oblastni kod«.
Zaključek
Tradicionalni pogled preprosto ne zadošča več; ugotovitev novejših teoret-
skih tokov ni mogoče več spregledovati ali jih zavračati kot neutemeljenih.
Družbene in estetske vrednote se spreminjajo. Ustrezen razmislek se izogi-
ba tako promoviranju absolutnih vrednot, ki ne dopuščajo prostora za raz-
pravo, kot tudi relativiziranju, ki estetske sodbe vidi kot popolnoma indi-
vidualno zadevo. Razmišljanju o spolu ali spolni razliki se je tradicionalna
literarna zgodovina doslej izogibala oziroma je sploh ni mogla misliti, saj
v njej obstaja nekakšna sinonimnost moškega in umetnika, povezave med
ženskim in estetskim pa so (bile?) pogosto devalvirane.
In če zaključimo tako, da ponudimo samo možno smer izhoda iz teh
problemov: vzpostaviti je treba zavedanje o tem, da kurikulum ni objekti-
ven in da temelji na lastnih kulturnih temeljih. Kurikulum se mora neneh-
no »subjektivirati« oziroma priznavati svoje korenine v kulturi, zgodovini
in družbenih interesih, iz katerih izhaja. Tako ne bo homogeniziral kultu-
re ali družbe ali zgodovine. Skratka, biti mora samokritičen (Apple, 1992,
str. 131–132).
Kaj če bi torej »posodobili« naša razmišljanja in preučevanja tradici-
onalnega kanona skozi leče zgodovine in kulture, namesto nespremenljive
človeške narave? Kaj če bi preučili nove vrednote in pogledali, katere vred-
note so zamenjale? Kaj če bi učencem in učenkam pokazali, kako in zakaj
so določena literarna dela dobila svoje mesto v kanonu neke kulture? Bi bil
13 Analiza (Vendramin, 2005) je pokazala, da to preprosto ni zaznano. Nujna bi bila
novejša tovrstna analiza.
14 Uradna vednost je širši pojem od kanona, nanaša se na različna področja, perspek-
tive, ki so predstavljene v učnih načrtih, in opozarja na svojo »drugo« plat: tisto, kar
je odsotno, spregledano, zamolčano ... V tem smislu bi bila dobrodošla uporaba me-
tode soočenja uradne, »zdravorazumske«, verzije družbene realnosti, socialnih in
političnih razmerij, zgodovine in konceptualnih kategorij z alternativnimi pogledi
(prim. Vendramin, 2005: 34).
74
bi lahko trdili – tudi to pomemben del vpogledov v literarno teorijo.13 To-
rej vlada odsotnost na obeh ravneh: tako teoretični (pojmi) kot praktič-
ni (vključevanje avtoric). Menim, da bi vsebinsko ustrezno strukturirani
učni načrti kurikuli, ki bi problematizirali »uradno vednost«14 in opozarja-
li na možne stereotipizacije, lahko precej pomagali tudi učiteljicam in uči-
teljem pri obravnavi tematike (Vendramin, 2005: 6). Predpogoj je zaveda-
nje o tem, kako tradicija nastane, kaj pove in kaj zamolči, kako in kam se
vpisuje »oblastni kod«.
Zaključek
Tradicionalni pogled preprosto ne zadošča več; ugotovitev novejših teoret-
skih tokov ni mogoče več spregledovati ali jih zavračati kot neutemeljenih.
Družbene in estetske vrednote se spreminjajo. Ustrezen razmislek se izogi-
ba tako promoviranju absolutnih vrednot, ki ne dopuščajo prostora za raz-
pravo, kot tudi relativiziranju, ki estetske sodbe vidi kot popolnoma indi-
vidualno zadevo. Razmišljanju o spolu ali spolni razliki se je tradicionalna
literarna zgodovina doslej izogibala oziroma je sploh ni mogla misliti, saj
v njej obstaja nekakšna sinonimnost moškega in umetnika, povezave med
ženskim in estetskim pa so (bile?) pogosto devalvirane.
In če zaključimo tako, da ponudimo samo možno smer izhoda iz teh
problemov: vzpostaviti je treba zavedanje o tem, da kurikulum ni objekti-
ven in da temelji na lastnih kulturnih temeljih. Kurikulum se mora neneh-
no »subjektivirati« oziroma priznavati svoje korenine v kulturi, zgodovini
in družbenih interesih, iz katerih izhaja. Tako ne bo homogeniziral kultu-
re ali družbe ali zgodovine. Skratka, biti mora samokritičen (Apple, 1992,
str. 131–132).
Kaj če bi torej »posodobili« naša razmišljanja in preučevanja tradici-
onalnega kanona skozi leče zgodovine in kulture, namesto nespremenljive
človeške narave? Kaj če bi preučili nove vrednote in pogledali, katere vred-
note so zamenjale? Kaj če bi učencem in učenkam pokazali, kako in zakaj
so določena literarna dela dobila svoje mesto v kanonu neke kulture? Bi bil
13 Analiza (Vendramin, 2005) je pokazala, da to preprosto ni zaznano. Nujna bi bila
novejša tovrstna analiza.
14 Uradna vednost je širši pojem od kanona, nanaša se na različna področja, perspek-
tive, ki so predstavljene v učnih načrtih, in opozarja na svojo »drugo« plat: tisto, kar
je odsotno, spregledano, zamolčano ... V tem smislu bi bila dobrodošla uporaba me-
tode soočenja uradne, »zdravorazumske«, verzije družbene realnosti, socialnih in
političnih razmerij, zgodovine in konceptualnih kategorij z alternativnimi pogledi
(prim. Vendramin, 2005: 34).
74
