Page 72 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 72
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
Kot kaže, bi bilo kanon treba ponovno premisliti v dveh smereh: (1)
faktografski (kdo je ali ni vključen/vključena), kar v nadaljevanju vodi v
razmislek o (a) možnih dopolnitvah kanona ali celo (b) alternativnem ka-
nonu; in (2) konceptualni, kar med drugim pomeni, kot že rečeno, redefi-
niranje samega pojma.
Na prvi, tj. faktografski ravni obstajata dve okvirni strategiji za vklju-
čevanje žensk:
− izhajati iz obstoječega (tj. »starega«) in ga predelati oziroma do-
polniti,
− začeti na novo in oblikovati alternativo obstoječemu kanonu, ne-
kakšen ženski kanon (oziroma, če bi po tej analogiji želeli dati
glas še drugim družbeno marginaliziranim skupinam, bi kano-
nov jih imeli več8).
Kot vidimo, nam to povzroči tudi težave praktične narave, če hočemo
v tem iti do konca oziroma biti dosledni (kdo zamenja koga in zakaj?). Prva
nujnost je, po moje, obrniti se k konceptualni ravni (kaj pojmi sploh pome-
nijo) in tu problematizirati/premisliti pojme, kot so kanon, odličnost, veli-
čina, kvaliteta, umetnik (umetnica).9
S tem se ne strinja prvi zagovornik zahodnega kanona, definiranega v
vsej svoji tradicionalnosti, Harold Bloom, ki pravi, da so načela selektivno-
sti temeljna pri oblikovanju zahodnega kanona in so elitistična le, kolikor
temeljijo na strogih umetniških kriterijih (Bloom, 2003: 21 in nasl.). Po nje-
govem mnenju uničujemo intelektualna in estetska merila v imenu druž-
bene pravičnosti (Bloom 2003: 35). Kar bi morda mi lahko imeli za zdrav
pluralizem, vidi tradicionalist Bloom kot »balkanizacijo (sic!) književnih
študij« (Bloom 2003: 389; prim. tudi Benton, 2000: 269).10
Kot vidimo, je pojem estetske avtonomije uporabljen v bran ahistorič-
nega in apolitičnega branja. Umetnost seveda ima relativno avtonomijo v
družbi, a to ne pomeni, da je od družbe neodvisna, niti da se, kot poudarja
Rita Felski, estetske sodbe odvijajo v območju brez ideologije in zgodovine
(Felski, 1989: 43 in nasl.).
8 Pluralistični model kanona ni nujno inkluziven ali toleranten. Za več gl. Benton,
2000: 272.
9 Pa tudi, kaj je književnost, saj njene meje niso vedno jasne (pisma?, filozofski eseji?),
pa tudi ne fiksne. Za več gl. Fleming, 2007.
10 Za to balkanizacijo pa so po njegovem odgovorni (navajam po slovenskem prevodu,
zato uporabljam enospolske oblike) profesorji hip-hopa, ideologi spola in najrazlič-
nejših spolnih nagnjenj, multikulturalisti brez meja ... (Bloom 2003: 389).
72
Kot kaže, bi bilo kanon treba ponovno premisliti v dveh smereh: (1)
faktografski (kdo je ali ni vključen/vključena), kar v nadaljevanju vodi v
razmislek o (a) možnih dopolnitvah kanona ali celo (b) alternativnem ka-
nonu; in (2) konceptualni, kar med drugim pomeni, kot že rečeno, redefi-
niranje samega pojma.
Na prvi, tj. faktografski ravni obstajata dve okvirni strategiji za vklju-
čevanje žensk:
− izhajati iz obstoječega (tj. »starega«) in ga predelati oziroma do-
polniti,
− začeti na novo in oblikovati alternativo obstoječemu kanonu, ne-
kakšen ženski kanon (oziroma, če bi po tej analogiji želeli dati
glas še drugim družbeno marginaliziranim skupinam, bi kano-
nov jih imeli več8).
Kot vidimo, nam to povzroči tudi težave praktične narave, če hočemo
v tem iti do konca oziroma biti dosledni (kdo zamenja koga in zakaj?). Prva
nujnost je, po moje, obrniti se k konceptualni ravni (kaj pojmi sploh pome-
nijo) in tu problematizirati/premisliti pojme, kot so kanon, odličnost, veli-
čina, kvaliteta, umetnik (umetnica).9
S tem se ne strinja prvi zagovornik zahodnega kanona, definiranega v
vsej svoji tradicionalnosti, Harold Bloom, ki pravi, da so načela selektivno-
sti temeljna pri oblikovanju zahodnega kanona in so elitistična le, kolikor
temeljijo na strogih umetniških kriterijih (Bloom, 2003: 21 in nasl.). Po nje-
govem mnenju uničujemo intelektualna in estetska merila v imenu druž-
bene pravičnosti (Bloom 2003: 35). Kar bi morda mi lahko imeli za zdrav
pluralizem, vidi tradicionalist Bloom kot »balkanizacijo (sic!) književnih
študij« (Bloom 2003: 389; prim. tudi Benton, 2000: 269).10
Kot vidimo, je pojem estetske avtonomije uporabljen v bran ahistorič-
nega in apolitičnega branja. Umetnost seveda ima relativno avtonomijo v
družbi, a to ne pomeni, da je od družbe neodvisna, niti da se, kot poudarja
Rita Felski, estetske sodbe odvijajo v območju brez ideologije in zgodovine
(Felski, 1989: 43 in nasl.).
8 Pluralistični model kanona ni nujno inkluziven ali toleranten. Za več gl. Benton,
2000: 272.
9 Pa tudi, kaj je književnost, saj njene meje niso vedno jasne (pisma?, filozofski eseji?),
pa tudi ne fiksne. Za več gl. Fleming, 2007.
10 Za to balkanizacijo pa so po njegovem odgovorni (navajam po slovenskem prevodu,
zato uporabljam enospolske oblike) profesorji hip-hopa, ideologi spola in najrazlič-
nejših spolnih nagnjenj, multikulturalisti brez meja ... (Bloom 2003: 389).
72
